Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

7. 6. 2019  |  Mladina 23  |  Dva leva

K. K. Corral?

(košarka, kot jo piše Cedevita)

»Tukaj sta doma tradicija in zanimanje za košarko. Slovenija je evropski prvak. Povezovanje klubov je tako zelo logično in vznemirljivo, da so kritike o izdaji nacionalnega interesa smešne ... Tu smo zaradi ljudi, ki nimajo ozkoglednih pogledov na meje, ki ne merijo narodnosti in ki želijo izjemen rezultat zabave, veselja in tolerance. Tu smo zaradi tistih, ki želijo zmage in so obenem veliki v porazu.«
— Emil Tedeschi, lastnik blagovne znamke in košarkarskega kluba Cedevita ob napovedani združitvi s košarkarsko Olimpijo

Ko beseda nanese na šport, ne pričakujte racionalne razprave. Tudi od podpisanega ne. Še v politiki bi je našli več. In zato spomin na travmatične zgodbe in izide, ki so kdaj pa kdaj tudi v (zadnji) sekundi spremenili marsikatero osebno in tudi kolektivno zgodovino in usodo, živi skozi generacije. Kot je vedno znova poudarjal in pripovedoval pokojni, v Brooklynu rojeni in odraščajoči Lou Reed, ni nikoli prebolel, da so bili Brooklyn Dodgers, kmalu po tem, ko so po zaporednih bolečih porazih končno v finalu leta 1955 premagali mestne rivale NY Yankees, prodani v Los Angeles, legendarni stadion Ebbets Field pa kmalu zatem porušen. Petnajstletnemu Louju je tako ostala edina uteha glasba. Dobra uteha. Nič manj dramatično ni bilo denimo, ko je leta 1986 na svetovnem prvenstvu v nogometu Diego Maradona dal Angležem najprej gol z »božjo roko« (La mano de Dios) in se kasneje s tem celo hvalil. Ko je tri minute kasneje s poigravanjem ter preigravanjem polovice angleške reprezentance čez več kot pol igrišča dal še »gol stoletja« (Gol del siglo), je Argentina padla v nacionalni trans, ki traja še danes. To zmago je razumela kot popolno revanšo za sramotno izgubljeno falklandsko vojno leta 1982. Tudi športna zgodovina bivše Jugoslavije, in kar je kasneje iz nje nastalo, je polna mitov in legend. Ki so povzročali stanje evforije ali depresije. Če sem kakšen ponedeljek v Penu srečal pokojnega prijatelja Petra Božiča, je bilo dovolj, da sem ga vprašal, ali je bil na nedeljski tekmi Olimpije. Nič nisem spremljal slovenskega nogometa in nisem poznal rezultatov, a samo vprašanje je bilo dovolj provokativno, da je iz Petrovega drobnega života iztisnilo siloviti gnev, neobrzdano jezo in celo neizmerno fizično moč. Petra sem (tudi zato) ljubkovalno poimenoval moj najhujši prijatelj. No, zadeve so bile tudi hujše. Dogajanje na nogometnih stadionih in ob njih je napovedovalo krvavo razpadanje in konec Jugoslavije. Po razpadu so bile tekme klubov in nacionalnih timov novonastalih držav prave simbolne vojne. Lepih in grenkih spominov. Kakor za koga. Denimo, na evropskem prvenstvu v košarki leta 1997, kjer sta se prvič po vojni pomerila favorizirana (ožja) Jugoslavija ter Hrvaška, se je bila prava domovinska vojna. Ni bilo ključno, kdo bo prvak celine, ampak kdo bo dobil prestižni »jugoslovanski« spopad. In dobre štiri sekunde pred koncem tekme je Hrvaška po treh prostih metih Slavena Rimca povedla za točko, a potem je stvari vzel v roke Saša Đorđević in v zadnji stotinki sekunde s trojko prek iztegnjenih rok istega Rimca prinesel zmago vseh zmag.

Kognitivna elita se bivše Jugoslavije spominja po izjemni umetniški in kulturni produkciji. Ta je pri ljudeh odprte glave postopoma izrinjala slabe spomine. Slehernik se je spominja po kultnih produktih. Od Vegete, ki je nekakšen čarobni pripravek socialističnih kulinaričnih druidov, do Cocte, Gavrilovićevih salam, paštete Kekec, Argete, piškotov Bambi, napolitank Jadro, kave Barcaffe, Eurokrema, bombonov 505 sa crtom, Bajadere, čokolad Seka i Braco ... In še mnogih drugih. Ni pomembno, ali so (bili) res dobri, ker je sentimentalni spomin predvsem spopad s kruto in brezdušno sedanjostjo. A predvsem so se ohranili spomini na izjemne športne dosežke in športnike. In v središču teh spominov je spomin na košarko. Ki je v največji meri pozitiven. Vse od zlate medalje v Tivoliju leta 1970 naravnost himničen. Jugoslovanska košarka je bila (in še vedno je) več kot šport; bila je kot poezija, glasba, improvizacija ... umetnost. Milesa Davisa se je z razlogom prijelo ime glasbeni Picasso, Petrovića pa nič manj utemeljeno košarkarski Mozart. Vsem prestižnim spopadom in bitkam navkljub je prevladovalo in prevladalo vzajemno spoštovanje.

In če je nogomet napovedoval konec Jugoslavije, je ustanovitev košarkarske ABA lige, ki so jo taktično poimenovali jadranska, pomenila prvi očitni znak normalizacije prostora bivše Jugoslavije. Športa, ki ne deli za vsako ceno, kjer so klubska rivalstva večja od mednacionalnih. Kjer privrženec Crvene zvezde navija za Cedevito v spopadu s Partizanom. In navijač Krke za Cibono v spopadu z Olimpijo. Kjer ni večjega kluba, v katerem ne bi bilo igralcev onkraj nekompatibilnih nacionalnih obeležij.

In v takšnem vzdušju je napovedana velika zgodba. Združitev Cedevite, močnega košarkarskega kluba s šibkim zaledjem, z Olimpijo, klubom velike tradicije in slabe aktualne kondicije. V sosedskem razmerju, kjer se ne morejo dogovoriti o Piranskem zalivu in Savudrijski vali, o kraškem in istarskem teranu, o prekmurski in međimurski gibanici, o Trdinovem vrhu in Sveti Geri je velika stvar, da se najde skupni interes; gradi skupni projekt.

Združevanje, v katerem hrvaška košarska javnost ne more izgubiti nečesa, česar ni prepoznala, s čimer se ni identificirala, Olimpija pa lahko ogromno pridobi in obnovi zgodbo o uspehu, je, kot je bilo pričakovati, že povzročilo številne averzije, sumničavosti, apriorna zavračanja. Združevanje, ki ni sovražni prevzem, ki ni zgolj marketinški paravan, nekateri prikazujejo kot pištolarski spopad bratov Earp in Doca Hollidaya s klanom Ika Clantona pri O. K. Corralu v Tombstonu v Arizoni. Polno zahrbtnosti, nenačelnosti. Drugi iščejo in si izmišljajo vsebinske in pravne omejitve združevanja.

Jih je strah pozitivne zgodbe?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.