Umetnost gradnje

Arhitektura transformira realnost, zato danes slovensko identiteto navzven določa Plečnik in ne Prešeren. Tu ni prostora za logiko svobodnega trga, prevlado kapitala in družbeno eksperimentiranje.

Zakonodajni trojček na področju urejanja prostora (ZureP-2), gradbeništva (GZ) ter arhitekturne in inženirske dejavnosti (ZAID) leto po sprejemu vedno bolj buri politične duhove in lomi strokovne interese. Trojček je nastal kot postopen konsenz stroke in politike glede drugačnega urejanja prostora in kakovosti gradenj. V ospredje postavlja evropska načela trajnosti in družbene odgovornosti. Ponuja odgovore na tri vprašanja. Kaj je pri urejanju prostora javni interes, kdo zanj nosi poklicno odgovornost, kako učinkovito izvajati in nadzirati gradnjo. Zalomilo se je spodaj, v sporu kompetenc različnih strok, v premalo jasni regulaciji in kakopak večnem spopadu za denar. Arhitekturno načrtovanje in projektiranje sta eno, gradbeno izvajanje in nadzor nekaj drugega. Toda namesto sodelovanja strok smo znova končali v njihovi cepitvi.

Slovenija je ena redkih držav v EU, ki ima sistematične težave z razumevanjem celovite prostorske, arhitekturne in krajinske politike. EU je pred domala dvajsetimi leti (2001) sprejela resolucijo o arhitekturni kakovosti v urbanem in ruralnem okolju, kasneje je to dopolnila z usmeritvami trajnostnega razvoja in regulacijo arhitekturne dejavnosti. Temeljni cilj teh prizadevanj je braniti javni interes pri urejanju prostora. Kultura prostora je namreč kultura bivanja, ki je temelj doseganja želene blaginje ljudi. Sredstvo za doseganje teh ciljev in politik pa je arhitekturna dejavnost. Njej je EU podelila mandat zaščite javnega interesa glede urejanja prostora. Zato velja tudi v neoliberalnem svetu za regulirano dejavnost posebnega pomena. V sebi namreč združuje tako umetniško kot funkcionalno plat, pokriva kulturne in fizične sestavine, estetske in uporabne vsebine. Hierarhija strok in odgovornosti je tu del sistema. Pomeni branik pred kakofonijo različnih uzurpacij in kaosom navzkrižja zasebnih interesov.

Slovenske zadrege z urejanjem prostora so stare desetletja, predstavljajo ogledalo zmedenih državnih tvorb v 20. stoletju. Zato je stara avstrijska ureditev še vedno dediščina za prihodnost, evropske smernice pa kažipot za želene spremembe. Leta 2016 sta obe zbornici, arhitekturna (ZAPS) in inženirska (IZS), izdali skupen dokument Kultura prostora in graditve zdaj. V njem najdemo popis prostorskih, arhitekturnih in gradbenih anomalij, dokaze za sistematično politično podcenjevanje pomembnosti urejanja prostora. Velik del krivde za takšno stanje nosi slaba zakonodaja. Od tod namera, da s celovitim pristopom povežemo vse relevantne zakonske rešitve na področju urejanja prostora, graditve objektov in odgovornosti za projektiranje ter izvajanje. Ureditev predpisov pa zahteva troje, bolj usposobljeno državno upravo, odpravo vseh dvoumnosti in arbitriranj v postopkih, predvsem pa konec slepomišenj stroke. Preprosto, deležniki bodo učinkoviteje sodelovali, odločali in delovali, ko bodo odpravili lastne slabe prakse.

Toda prav njihov oportunizem je pripeljal do sedanjih zapletov. Ni se zataknilo pri pomembnih funkcionalnih in procesno tehničnih rečeh, ni sporen ZureP ali ZG, temveč ZAID, ki pokriva področje pooblaščenih arhitektov in inženirjev. Dober dokaz, da odgovorne ljudi na tem področju zanima najprej njihov položaj in šele potem izboljšanje razmer. Seveda, reči so jasne, razen pri nas. Evropska direktiva o vzajemnem priznavanju poklicnih kvalifikacij spoštuje tri načela, neodvisnost, strokovnost in odgovornost. Izobraževalna širina, arhitekturno poslanstvo in dodeljena poklicna klasifikacija arhitekte postavlja na čelo kompetenčnosti strok. To preprosto pomeni, da v okviru obstoječe zakonodaje postane vodja projekta pooblaščeni arhitekt ali inženir stroke, ki lahko pri načrtovanju in izvedbi prevladuje. Kavelj 22 tiči prav na tej točki.

V preteklosti so projekte stavb in ureditev okolja vodili arhitekti, nizke gradnje bolj gradbeni inženirji, pod izrazito tehnološke objekte so se podpisovali tudi strojni in elektroinženirji. Arbitrarnost, kdo je odgovoren za kaj, kako in zakaj, so reševali po logiki strok in bolj izkustveno. Nova rešitev je prinesla tri spremembe. Prva zadeva regulirane poklice in njihovo odgovornost, ko pristojni organ odloča, kdo je upravičen do statusa prevladujoče stroke. Druga je opravila z manipulacijami podjetij, ki so prevzemala arhitekturna naročila, pa niso imela lastnega strokovnega kadra in zato tudi ne jasne odgovornosti. Danes je lahko vodja projekta zgolj nekdo, ki je zaposlen pri projektantu. In na koncu je pomembna tudi izobraževalna plat, razdružitev FAGG pred mnogimi leti in kasnejši bolonjski gozd študijskih smeri je zapečatil usodo gradbenih inženirjev. Arhitekturno projektiranje je tako v domeni arhitekturne in ne gradbene fakultete. Sklep je na dlani. Ključ je regulacija poklicne odgovornosti, zato pri projektiranju stavb prevladujejo arhitekti.

Urejanje prostora in gradbena dejavnost sta vedno iskanje odgovorov na pogoje, ki jih postavljajo drugi. To je vedno proces pogajanj, iskanje rešitev je znotraj pravil lažje, čeprav recepture izumljamo vsakič na novo. Danes ogorčeni gradbeni inženirji želijo zapustiti IZS, ker bi še vedno radi mešetarili z neusposobljenimi podjetji, podobno kot arhitekti mižijo pred čudaškimi zaposlitvami, od samostojnih podjetnikov do kulturnih delavcev, arhitekturnih podjetij, kjer cveti delo na črno.

Arhitektura transformira realnost, v tem sta njena veličastna moč in vpliv. Zato danes slovensko identiteto navzven določa Plečnik in ne Prešeren. Tu tudi ni prostora za logiko svobodnega trga, prevlado kapitala in družbeno eksperimentiranje. Antični arhitekt in gradbeni inženir Vitruvij je arhitekturo razumel kot umetnost gradnje, za Goetheja je bila arhitektura nekakšna zaledenela glasba. Zdaj vsaj vemo, zakaj v deželi večglasnega ljudskega petja vsi tako radi »fušajo«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.