Grega Repovž

Grega Repovž

28. 6. 2019  |  Mladina 26  |  Uvodnik

Pohlevnost in oholost

Leta 2017 je izšla knjiga staroste slovenske ekonomije Jožeta Mencingerja Udba in bela tehnika. Gre za izbor njegovih člankov in predavanj od leta 1988 do izida, vsebinsko pa za enega najboljših učbenikov slovenske sodobne zgodovine, pri čemer je Mencinger seveda izreden pisec in je branje človeku tudi v užitek. No, a čeprav je ta knjiga zgodovina te države, naj vas to ne zavede: ob branju se človek ne počuti prav nič zaneseno in ponosno, ampak mu je na trenutke malo nerodno, pretežno pa kar zelo. Morda bi prav zato morala biti knjiga Udba in bela tehnika obvezno branje za vsakogar, ki bi rad bil javni uslužbenec, poslanec, minister ali premier. Zlasti slednji bi knjigo morali jemati kot brevir, kot žugajoči zgodovinski spomin, ki jih opozarja, da niso prvi na tem položaju in da niso prvi, ki delajo neumnosti, ki jih sicer znajo zlahka in energično utemeljevati, le neuki (ali pa zavedeni) narod je vedno znova nerazumevajoč.

Mencinger že v podnaslovu z dvema besedama pove, kaj je največja težava slovenske politike zadnjih tridesetih let: na eni strani je to oholost in na drugi pohlevnost. Da, prav ta kombinacija v eni osebi – oholosti in pohlevnosti –, ki je tako značilna za večino sodobnih slovenskih politikov, je tako razkrivajoča in dejansko tudi ponižujoča za nas, prebivalce te države. Tudi aktualna prodaja Abanke je kombinacija oholosti in pohlevnosti: na eni strani velikopotezno govorjenje, da gre za ekonomsko učinkovito ravnanje – ne da bi naredili vsaj analizo, kakšna bodo po nastanku velike banke Apollo NKBM razmerja na slovenskem bančnem trgu (na ministrstvu za finance ne premorejo niti ene sveže analize o dolgoročnih učinkih, kar je res sramotno), na drugi strani pa se je ekipa Šarčeve vlade vsa ponižna in pohlevna nemudoma zlomila, ko so v Bruslju samo malo zarožljali in zagrozili, kaj sledi, če ne bomo pridno storili, kar od nas zahtevajo. Torej prodali tudi Abanke. V trenutku jih je ves pogum minil, minister za finance je rekel, da to ni njegov boj, prvi minister pa je v grozi, da ga morda ne bodo več vsi trepljali, hitro prikimal. Ravno je postalo luštno, vsi ga trepljajo po ramenih, da bi si to pokvaril? Tako se v slovenski politiki bijejo velike bitke. Obstajajo izrazi, ki to zelo slikovito opisujejo, a niso ravno omikani.

»Povsod si oblasti – denarne, izvršne in zakonodajne – prizadevajo reševati svoje banke in podjetja ter ščititi svoje državljane. Zakaj naše oblasti – denarna, izvršna in zakonodajna – raje uničujejo banke, razprodajajo podjetja? In zakaj jim pri tem pomaga velik del ekonomske ‘znanosti’, ki se nikoli ne zmoti biti na pravi strani? Iz ubogljivosti ali preračunljivosti?« Navedek je prav tako iz Mencingerjeve knjige – a dejansko gre za temeljno vprašanje, na katero že leta nimamo odgovora. No, imamo ga, a je res žalosten in pretresljiv, ker ni le ocena politikov, ki tako ravnajo, ampak tudi volivcev, ki nam vedno znova uspe izvoliti takšne politike. Vse, kar danes na podlagi ovadbe tožilcev zoper guvernersko ekipo Banke Slovenije poročajo mediji, se je Mencinger spraševal že pred tremi leti. Naj navedemo le odlomek iz članka iz leta 2016: »Kako je mogoče, da se je ocenjeni kapital v slovenskih bankah naenkrat skrčil za 2,9 milijarde evrov; septembra naj bi bil v vseh bankah pozitiven, decembra pa negativen? Zakaj Banke Slovenije ni niti zmotila 1,5-milijardna razlika med ocenama finančne luknje dveh tujih institucij, ki ju je morala najeti, da bi zagotovila ‘nepristranskost’ ocen, in ki ju je drago plačala? Kako je mogoče, da sta bili po ocenah evropskega regulatorja bank EBA obe največji banki, NLB in NKBM, še avgusta kapitalsko ustrezni, decembra pa sta imeli negativni kapital? Zakaj je Factor banka po pregledu julija 2013 kot kapitalsko dovolj zdrava dobila dovoljenje Banke Slovenije, da prevzame KD banko, dva meseca pozneje pa jo je Banka Slovenije poslala v likvidacijo? Zakaj je Banka Slovenije zaradi ‘možnosti okužbe’ istočasno likvidirala tudi Probanko, čeprav se v njej takrat ni dogajalo nič in čeprav je avgusta Banka Slovenije potencialnim kupcem banke dala čas, da se do konca septembra odločijo o nakupu? Zakaj je Banka Slovenije pred sanacijo bank z razvrednotenjem njihovih naložb v brezcenje (Laško, Trimo, Merkur, Perutnina itd.) povečevala izračunano kapitalsko luknjo bank, nato pa so bile te naložbe prodane po nekajkrat višji ceni?« Zakaj navajamo vsa ta vprašanja dr. Mencingerja iz leta 2016? Ker je takrat postavil več vprašanj, kot si jih je današnja oblast, ko je dokončno odločala o razprodaji slovenskih bank. Ker se spet delajo, da vsega tega niso vedeli, da so izvedeli tik pred prodajo.

Ne trdimo, da ne bi kakšna oblast ravnala podobno in še slabše, a dejstvo je, da je Slovenija finančno suverenost izgubila pod vlado Marjana Šarca. In to ne kadarkoli – ampak v trenutku, ko evropske države, na čelu z Nemčijo, ekspresno sprejemajo zakonodajo, s katero bodo z enim zamahom zavarovale lastnino, da bo ostala v nacionalni lasti, javni in zasebni. Govorijo sicer o varovanju tehnološko naprednih podjetij, a kaj, ko Nemci malodane vsa svoja podjetja – v javni in zasebni lasti – vidijo kot tehnološko napredna, s težko industrijo vred. Pred tremi leti bi evropska komisija skočila na noge, če bi kdo sprejel tako zakonodajo. Danes molče prikimava temu varovanju. In v takšnih razmerah slovenski premier vseeno proda Abanko in NLB s presledkom nekaj mesecev.

Trideset let samostojne slovenske politične zgodovine ni mogoče popisati kot čitanke o izjemnih geostrateških razmislekih in potezah. Žal ima Mencinger prav: to so zgolj zgodbe o oholosti in pohlevnosti, z nekaj vmesnimi dobrimi leti od časa do časa. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Franci Gerbec, Kremenica

    Pohlevnost in oholost

    Naslov članka me spominja na desničarje, saj je pohlevnost eden od pomembnih atributov kateheze. To se je nam pripetilo z ustanovitvijo SDH, vlada ne bo odgovorna za razprodaje premoženja državljanov in DUTB, zavožene kredite ne bodo reševale banke same, ki imajo vso infrastrukturo, pač pa neka organizacija z nejasno odgovornostjo. Iz takšnih jajc se ne more izvaliti kaj drugega kot klopotci. Več