Janko Lorenci

Janko Lorenci

28. 6. 2019  |  Mladina 26  |  Kolumna

Komot

Šarec in slovo od Abanke

Šarec do začetka svojega mandata ni bil vmešan v privatizacijo in razprodajo državnega oziroma javnega premoženja, v proces, ki je Slovenijo materialno in moralno razdejal bolj kot karkoli drugega. Potem je politika pod njegovim vodstvom prodala še naši zadnji dve banki, NLB in Abanko. Šarec vseh prejšnjih kolobocij, norosti in sabotaž v zvezi z bankami ni zakrivil, ampak le podedoval. In vendar je kriv. Ker ni preprečil ali poskusil preprečiti vsaj prodaje Abanke. Pravzaprav je ravnal slabše od prejšnjih vlad, saj je imel, drugače kot one, pred sabo policijsko ovadbo, ki trdi, da je bila Slovenija pri sanaciji bank grobo izsiljevana, izigrana in na tej podlagi prisiljena v njihovo prodajo. To je resen papir resne institucije.

Včasih so opustitve enako hude kot dejanja. Šarec bi moral prodajo Abanke preprečiti ali vsaj ustaviti do razsodbe našega sodišča. Namesto tega je tvitnil, da ima do prodaje resne zadržke. In pri tem ostal, čeprav bi lahko prodajo zlahka ustavil, če bi to res hotel. Če bi dal to vodstvu SDH jasno vedeti na štiri oči, bi ga ubogalo. Če ga ne bi, bi lahko vlada kot glavni organ SDH prodajo ustavila sama.

S tvitom se je šel igrico, ki naj bi pokazala, da osebno sicer ni za prodajo, vendar o njej odloča neodvisni SDH, ki pač misli drugače. Tako se je dozdevno otresel odgovornosti, pokoketiral z nasprotniki prodaje in pokazal, da – legalist in demokrat – spoštuje neodvisnost raznih institucij. Toda igrica je bila preveč prozorna, da bi mu verjeli. Zato bi bilo zanj bolje, da ne bi čivkal, ampak molčal.

Ali je bil torej naš premier v resnici za prodajo, a je s tvitom blefiral, da ni? To ni nujno. O nečem pa ni dvoma: če bi hotel prodajo preprečiti, bi moral razviti obsežno in zapleteno aktivnost, in to že lep čas prej. O neprodaji Abanke bi moral prepričati koalicijo, pritisniti na SDH, sestaviti sposobno skupino za pogajanja s komisijo, se spustiti z Brusljem v resen spopad, prenesti naskoke SDS in NSi, rovarjenje lobijev, besne napade medijev ... Vse to bi zahtevalo celega človeka, celega premiera: širok pogled na razvoj te države, trdno prepričanje o škodljivosti prodaje naše zadnje banke, pogum, politično spretnost, odpornost proti pritiskom in trepljanje iz tujine. Skratka, to bi bil resen, dolgotrajen politični napor, napeta igra z nemajhnim osebnim vložkom in s težko predvidljivim razpletom.

Premier je bil zaradi visokih zastavkov »posla« in zaradi policijske ovadbe dolžan potegniti zavoro. S tem bi različnim naslovnikom v isti sapi poslal nekaj jasnih sporočil. Bruslju, da se tradicionalna slovenska servilnost končuje. Institucijam, kot so SDH, slaba banka, Banka Slovenije itd., bi povedal, naj naposled začnejo skrbeti za nacionalni interes. Javnosti in lobijem bi pokazal, da hoče končati destruktivno privatizacijo in razprodajo. To je proces, ki je umazal in zastrupil naš prehod iz socializma v kapitalizem, ki še zdaj najeda javno šolstvo in zdravstvo, ubija pojem skupnega dobrega in s tem pripadnost skupni državi, proces, ki povzroča, da bolj zahtevne dejavnosti prehajajo v tuje roke, da zaposlujemo vedno več slabo šolane delovne sile, hkrati pa mlado pamet, znanje in ambicije silimo v izseljevanje. To je proces, zaradi katerega se Slovenija razvojno primitivizira in nazaduje. Prodaja Abanke, ki je kronala izgubo celotnega bančnega sektorja, je drastična ilustracija tega samouničevalnega krčenja.

Skratka, prodaja nikakor ni bila bežna epizoda. Če bi jo Šarec ustavil in ravnal, kot bi moral, bi dejansko in simbolno prelomil z neko gnilo kontinuiteto. V igri je bilo veliko, najbrž več, kot se naš premier zaveda. A namesto za zahtevno plavanje proti toku se je odločil za komoditeto, za linijo najmanjšega odpora, za rutino, za nekaj igralskega ekshibicionizma. In se hkrati sprijaznil s škodo, ki jo taka udobna, oportunistična drža pomeni za državo. Tako se je pridružil klubu kapitulantskih premierov pred njim. Padel je na preskušnji, ki bi ga lahko dvignila, ga naredila za državnika, padel je na testu, ki nikakor ni odločal samo o zadevah za nazaj. Bančne zgodbe so res stare zgodbe, a če bi se Šarec nanje odzval ustrezno, bi pozitivno delovale tudi na našo prihodnost. Po eni strani materialno (pomen lastne sistemske banke v krizi, ki nam prej ali slej ne uide), po drugi pa psihološko; servilnost do velike tujine in bebava norost, ki gre tako daleč, da trdi, da lastništvo ni pomembno, bi izgubili nekaj veljave.

Za nameček je premier zamajal koalicijo in svoj stolček. Levica, edina parlamentarna stranka, ki res nasprotuje privatizaciji in razprodaji, se je odzvala ostro, a upravičeno. O partnerstvu s Šarcem pa bo morala razmisliti tudi zaradi sebe. Sodelovanje s koalicijo je naporno, nehvaležno in stranka utegne na koncu izpasti kot njeno peto, odvečno, neuspešno kolo. Čeprav je zlasti na področju sociale nekaj že dosegla, ji mediji tega praviloma ne priznavajo in jo radi slikajo kot skrajno in nerealistično. In ko smo že pri medijih: NLB in Abanko so prodali vsaj toliko kot trije zadnji premieri. Če ne bi tako zagrizeno, odkrito, potuhnjeno in z vsemi vmesnimi odtenki navijali za privatizacijo in razprodajo, bi politiki trikrat premislili o vsaki prodaji. Tako samodestruktivno navijaštvo je mogoče samo v Sloveniji.

Po Abanki so vsi stari dvomi o Šarcu še močnejši. Če premier misli, da si lahko pomaga z NSi, ki se mu zdaj, nenadoma vsa voljna, ponuja kot nadomestek za Levico, se zelo moti. Bomo spet iskali nov obraz?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.