Janko Lorenci

Janko Lorenci

5. 7. 2019  |  Mladina 27  |  Kolumna

Točka nepovrata

Srk pešajočega imperija

Zaostrovanje odnosov med Ameriko in Iranom je v tesni zvezi z začetkom ameriške volilne kampanje. Trumpovo geslo za prvi mandat se je glasilo Napravimo Ameriko spet veliko. Zdajšnje geslo je Naj Amerika ostane velika. Sporočilo je jasno: pod mano je Amerika znova postala velika, če me boste izvolili, bo velika tudi ostala. K temu geslu očitno spada rožljanje z ameriško vojaško močjo.

Ali bo Trump znova izvoljen, bo zelo odvisno med drugim od ameriških demokratov. Toda ti, pravi pronicljivi poznavalec Cas Mudde, v glavnem še niso vzeli poglavitne lekcije ameriške demokracije: volitev ne dobijo pasivne večine, ampak mobilizirane manjšine. In čeprav je pasivna večina naklonjena demokratom ali pa vsaj nasprotuje Trumpu, je mobilizirana manjšina na njegovi strani. Demokrati so razdrobljeni in stopajo v volilni proces z množico kandidatov in sporočil. Levo krilo se sicer krepi in govori celo o socializmu po ameriško. To onstran luže ni več smrtni greh: pod pritiskom trdih razmer se javno razpoloženje spreminja in po nekaterih anketah je socializem za Američane že sprejemljivejši od kapitalizma. To še ne pomeni, da bi Amerika po morebitni zmagi levičarskega demokrata, na primer Warrenove ali Sandersa, v Evropo začela izvažati socializem, saj so ameriški socialisti v bistvu zgolj zmerni evropski socialdemokrati. Toda tako kot je Trump okrepil evropski populizem, bi ameriški socialistični predsednik lahko dal nov zagon evropski levici.

Trump je specifična figura, podobna karikaturi kakega negativca iz Marvelovih filmov. Toda v osnovi je simptom, ne vzrok ameriških težav. A če je simptom, kaj je potem vzrok? Odgovori so različni, najprepričljivejši se glasi: do skrajnosti prignan neoliberalizem s svojimi pogubnimi učinki na družbo. Znotraj tega okvira je pogosto mnenje, da gre za pešajoči imperij, ki relativno izgublja moč. Robert Reich razlaga to pešanje s primerjavo med Ameriko in Kitajsko: 500 velikih družb, ki krmarijo deželo, je lojalnih zgolj sebi, Američanom in državi pa ne. Ameriška gospodarska ureditev maksimira dohodke delničarjev, kitajska pa Kitajsko. Če bi bila Amerika pametna, ne bi skušala oslabiti Kitajske, ampak bi zmanjšala vpliv svojih velikih korporacij na ameriško politiko, pravi Reich. To ozadje je tesno povezano s silovito družbeno neenakostjo in stagniranjem večine, z njeno negotovostjo in zmedo, tolikšno, da polovica volivcev milijarderja Trumpa, egomanskega davčnega utajevalca, sprejema kot borca proti establišmentu. Vzpon podobnih lažnih odrešiteljev po vsem Zahodu govori, da so ljudje siti leporečja in dvoličnosti t. i. sredinske politike in njene krivične družbe, zato volijo tipe, ki se zdijo drugačni, pa čeprav še tako bizarni. Mali trumpi so povsod, mnogi niso nič boljši, a so manj na očeh in manj nevarni, ker pač ne vodijo najmočnejše države na svetu. Ti kloni laže nastajajo in uspevajo v senci velikega originala – Trump je kužen.

In tveganje za Ameriko in svet. Doma je poosebil zvezo politika-kapital, sprego, ki volivce spreminja v lutke in uničuje demokracijo celo kot ideal. Kadar mu ustreza, se gre protekcionizem, sicer pa totalni liberalizem. Na mednarodni sceni igra svetovnega policaja, Rusijo in Kitajsko pa rine v nevarno defenzivo, a ne zaradi ideologije, ampak zaradi prevlade in maskiranja slabosti Amerike.

Dve grožnji sta v paketu prepletenih nevarnosti, ki jih pooseblja ta smešno-grozljiva figura, posebej izraziti. Prva je ogrožanje miru. Bolj ko se bodo bližale volitve, bolj ko bo Trumpu kazalo slabo, bolj se bo zatekal v iskanje zunanjega sovražnika. Zaostrovanje odnosov z Iranom je že del tega prastarega recepta ogroženih mogočnikov. Z njim izziva vojno, tudi če je morebiti noče, hkrati pa uničuje občutljivo tkivo mednarodnega prava, odkrito uveljavlja zakon močnejšega in daje potuho drugim brezobzirnim državam. Tudi do zaveznikov, na primer do Washingtonu brezupno podložne EU, se gre politiko deli in vladaj. Vse to počne v času, ko je iskanje kolektivnih odgovorov na množeče se skupne probleme sveta nujnejše kot kadarkoli. Trumpovski kaotični, konfliktni svet je posebej nevaren za majhne, odprte države, se pravi tudi za nas.

Druga, še usodnejša grožnja: Trump je tempirana ekološka bomba. IPCC, vrhovna podnebna avtoriteta, je dal svetu 12 let časa, da prepreči podnebni zlom. Ta čas naglo kopni, potrebnih ukrepov pa od nikoder. Amerika je že sama po sebi drugi največji onesnaževalec na svetu, hkrati pa daje s Trumpom, ki podnebne spremembe minimizira ali celo zanika, alibi drugim okoljskim grešnikom. Demokracija si lahko opomore, napetosti se poležejo, trgovinske in prave vojne (razen jedrske) se končajo brez nepopravljivega uničenja, pri okolju pa je drugače: ko je enkrat poškodovano do neke točke, postanejo spremembe nepopravljive in lahko podivjajo. Nekje blizu te točke smo zdaj. In zaradi Trumpa morda usodno izgubljamo pičli preostanek časa. Reševanje planeta bi dobilo močan pospešek, če bi Trumpa nasledil zeleni predsednik – svet v Ameriko še zmeraj zre z mešanico strahu in fascinacije.

Ta Amerika je bila v marsičem, na primer v zunanji politiki, trumpovska že pred Trumpom, in taka bo v marsičem ostala tudi po njem. Ker je mož pač simptom njenega razvoja, ta pa ima svojo vztrajnost. A vendar še zdaleč ni vseeno, kako se bodo iztekle prihodnje ameriške volitve – zlasti okoljska problematika jih dela tako rekoč usodne. Če bo Trump še enkrat izvoljen, bomo znatno bliže tisti točki nepovrata. Volivci, ko žari vročina in gorijo gozdovi, ko pada ubijalska toča, ko grozijo poplave in pritiska suša, uperite prst v Trumpa in njegove tukajšnje, domače približke.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.