Janko Lorenci

Janko Lorenci

19. 7. 2019  |  Mladina 29  |  Kolumna

Tekmujem, torej sem

Anaboliki, taki in drugačni

V teh poletnih dnevih manj zakritih teles je na ulicah videti nenavadno veliko moških z mogočnimi bicepsi in obiljem mišic na drugih delih telesa. Pri večini to ni samo plod garanja v fitnesih, na atletskih stezah in drugje, ampak tudi anaboličnih steroidov, zaradi katerih zdaj Američani lovijo »naše« Karnerje, zanikrne trgovce s temi kemičnimi pripravki.

Anabolični steroidi so tesno povezani s športom, mogočno industrijo, v kateri se vse vrti okoli tekmovalnosti in lovljenja rekordov. Za eno in drugo je nujno čim bolj zmogljivo telo. Do tega se je mogoče dokopati z garanjem, deloma pa tudi s kemijo – denimo z anaboličnimi steroidi, v bistvu hormoni, ki delajo telo vitalnejše, a hkrati ogrožajo zdravje. Zato (in ker uživalcem prinašajo nekorektno prednost) so prepovedani. A ker so tekmovanje in rekordi vrhovna zakonitost in ker se v športu vrtijo debele milijarde, vse skupaj pa je privlačno za množice, je vsa veriga udeležencev v tem pogonu – lastniki, organizatorji, trenerji, športniki, gledalci – bolj ali manj tolerantna do rabe in zlorabe kemije. Doping je tako večna igra, večno preigravanje, kaj je v športu prepovedano in kaj ne.

Intenzivna raba anabolikov načenja jetra in ledvice, vpliva na psiho itd. Če jih vrhunski športniki jemljejo kljub temu, je to še nekam razumljivo: profesionalec si tako kuje kariero in služi denar za pol življenja ali vse življenje v tistem razmeroma kratkem času, ko mu starost dovoljuje vrhunskost. Tveganje za zdravje je davek, ki ga plača zavestno in z jasnim ciljem. Sprejme nekakšno faustovsko kupčijo. Tvega tudi, da ga pri jemanju dopinga zalotijo in izločijo.

Drugi motiv je prirojena in privzgojena tekmovalnost, želja po zmagi in uveljavljanju. Brez tega vrhunski športnik sploh ne moreš postati. Ta motiv pa deluje tudi pri množici povprečnih športnikov in rekreativcev, ki prav tako posegajo po anabolikih. Pač zato, ker hočejo postati vrhunski ali pa tekmujejo z drugimi povprečneži in rekreativci (posameznik vedno tekmuje v omejenem krogu in samo za vrhunske športnike je ta krog ves svet).

Tekmuješ pa lahko tudi sam s seboj, loviš svoje osebne dosežke, rekorde in želje. Tu prihaja do izraza tretji motiv: zgledovanje po lepotnih idealih in želja po boljšem počutju. Ta motiv zajema širok krog ljudi, ki jim ne gre nujno za to, da, našopan z anaboliki, tečeš kot blisk, si močan kot bik, plavaš kot riba. Gre jim predvsem za to, da so zaradi njih videti in se počutijo bolj pri močeh, mlajši, lepši. To je v času selfijev, idealiziranja mladost(nost)i in domnevne ali resnične krize moškosti močan vzgib. Močnejše, zmogljivejše telo zbuja občutke ugodja, samozavesti, vitalnosti – z anaboliki gre nekako skozi novo puberteto.

Telesna aktivnost je zdrava – dokler ni pretirana. Verjetno je vrhunski šport enako kot vsaka fanatična telesna aktivnost tudi škodljiv, ker zahteva od telesa (in duha) veliko ali preveč. Toliko bolj, če se temu preobremenjevanju pridruži še kemija.

Če sežeš pri tekmovanju z drugimi ali s sabo po anabolikih (in podobnih stimulansih), je to protislovje, saj ogroziš tisto, zaradi česar telo napenjaš – lastno zdravje. Jemanje anabolikov je načeloma vedno tvegano. Nevarni postanejo takoj, ko jih, tudi če se zavedaš njihove škodljivosti, vzameš prvič. Varnega odmerka ni, ker gre pri njih za psihološki srk: začasno izboljšujejo telo in morebiti tudi počutje, s tem pa te vabijo, da jih jemlješ še več in dalj časa. To lahko vodi v zasvojenost in resne težave.

Večina tistih, ki jemljejo anabolike, lovi ali skuša loviti srednjo pot, ravnotežje med povečanimi anaboličnimi (diaboličnimi) zmogljivostmi in pa nevarnostmi za zdravje. Koliko so pri tem uspešni, je najbolj odvisno od psihe posameznika in splošne klime. Vpliv športa je tolikšen, da po malem postavlja tudi estetske in vedenjske standarde. To se prepleta s kolektivnimi občutji, ki presegajo šport: z omenjenim kultom mladosti, z razširjenim strahom pred staranjem, s pojavom, ki mu rečemo samooptimiranje, itd. Vse to se pogosto druži z nevednostjo o škodljivosti anabolikov ali pa z zavestnim zanemarjanjem nevarnosti; človek je bolj bitje za tu in zdaj kot razmišljevalec o tem, kaj bo čez deset ali dvajset let.

Pisani svet športa in jemanje anabolikov (ter podobnih stimulansov) seveda nista izolirana od splošnega utripa življenja. Sta njegov izdelek, njegov odsev in tudi metafora. Metafora za razvoj človeštva, ki podlega podobnemu srku – zagrizenemu iskanju vedno novih dosežkov in rekordov, ki prinašajo olajšanje in ugodje, a tudi tveganje. Družbe so prav tako mahnjene na tekmovanje, na več, više, dlje … in večinski posameznik, nekritičen do sistema ali ujet v njegove prisile in vabe, se v skladu s to prevladujočo filozofijo pogosto raje odloči za samooptimiranje, da bi bil čim uspešnejši in čim bolj prilagojen zahtevam danega sistema. Namesto da bi problematiziral sistem in njegove »anabolike« (pretirano potrošništvo, dobičkarstvo, zahtevo po nenehni rasti …).

Podobno kot ni nedolžnega odmerka anabolikov, tudi ni nedolžnega sistema, ureditve, ki ne bi prinašala takih in drugačnih nevarnosti in te srkala vase. Skopati se iz nje je teže kot opustiti različne anabolike. Pri njih je edina res varna rešitev to, da se jih ne dotakneš ali pa jih čim prej opustiš, če so te že premamili. Če tega ne zmoreš, je bolje ostati zdravo len, netekmovalen, nenabildan in normalno starajoč se. Saj lahko v teku še vedno tekmuješ s polži, v letenju pa z noji. Glavno, da ne stopicaš na mestu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.