Kaj storiti?

Najmočnejše protikrizno orožje so zaupanje, usklajevanje politik in sistemske spremembe na globalni ravni

Političnoekonomske napovedi o novi recesiji leta 2020 so vse verjetnejše. Ranljivost svetovnega gospodarstva dobrih deset let po izbruhu finančne krize narašča, tako ekonomsko kot politično. ZDA imajo največji proračunski primanjkljaj, Kitajski grozi bančna kriza, EU z vodilno Nemčijo ponovno izgublja zagon. Osrednja težava ni toliko v novi recesiji, temveč v izpetih ekonomskih politikah. Obstoječih fiskalnih in monetarnih orodij ni mogoče učinkovito uporabiti. Fiskalna politika varčevanja je kompromitirana, monetarna tiči v lastni pasti, strukturne reforme so politično nezaželene. Preprosto, nova kriza je vse bolj verjetna, političnoekonomske možnosti spopada z njo pa so manjše kot pred desetimi leti. Kaj torej storiti, če nas zadene nov simetrični krizni šok na globalni ravni? Bomo ravnali drugače?

Zgodba je na prvi pogled razmeroma preprosta. Svetovno gospodarstvo je navidezno robustno, tehnološki zagon digitalizacije in tržna globalizacija pleteta trdne poslovne verige. Toda osrednja gonilna kolesa slabijo. ZDA rastejo 121. mesec zapored, najdlje v svoji poslovni zgodovini, toda trumponomika povečuje makroekonomska neravnotežja. Rast na Kitajskem in v Indiji je 6–7-odstotna, toda s padajočimi trendi in velikimi finančnimi tveganji. EU in Japonska tičita v dolgoročni stagnaciji brez jasnih institucionalnih in razvojnih rešitev. V ozadju se vse bolj gostijo negativni prepleti makroekonomskih dejavnikov. Na eni strani so napihnjeni finančni baloni na trgih kapitala, na drugi podpovprečne realne investicije, poslovno zaupanje povsod pada. Trije ekonomski razlogi so v ospredju. Zadolženost vseh deležnikov je na izjemni ravni in se agregatno povečuje. Obrestne mere ostajajo na domala ničelni ravni, toda vsi raje špekulirajo kot investirajo. Še vedno prevladuje ekonomska ideologija ponudbene ekonomike, vsi premalo verjamejo v rast povpraševanja. Ekonomskim tveganjem hkrati vse bolj sledijo politična.

Ocene ekonomskih institucij in ekonomistov so skoraj soglasne. Dve tretjini jih napoveduje novo globalno recesijo v letih 2020 in 2021, najmanj srednje velikosti. Skoraj polovica kot največje tveganje omenja trgovinske vojne, sledijo s petino možnosti borzni zlomi in procikličnost bančnega sektorja. Dejstvo je, da je finančna cikličnost veliko večja in močnejša kot v realnem sektorju, da je osrednja dilema, kako doseči delovanje samodejnih stabilizatorjev na fiskalni in tudi monetarni ravni. To preprosto pomeni, da bi morali v dobrih časih na fiskalnem in bančnem področju ustvarjati rezerve, ki bi jih potem aktivirali v časih recesije ali krize. Toda fiskalna pravila so podaljšek starih zmot stabilizacijskega varčevanja in tudi regulacijske zahteve Basel III glede bančnega kapitala so del protikrizne monetarne politike z nenormalno nizkimi obrestnimi merami. Anticiklična namera je v obeh primerih jasna, toda ali je lahko uspešna?

Dejstvo je, da sta restriktivna fiskalna in ekspanzivna monetarna politika v zadnji veliki recesiji delovali razglašeno, zlasti v EU. Prav tako je jasno, da ZDA zavestno rušijo mednarodni ekonomski red, da bi reševale lastne makroekonomske probleme. In vsi vemo, da je manevrski prostor protikriznih ekonomskih politik zaradi visoke zadolženosti držav in ničelnih obrestnih mer manjši kot kdaj prej. Seveda, alternative vedno obstajajo. Proračunske primanjkljaje je mogoče reševati z davčno reformo, obdavčenjem finančnih tokov, tehnoloških korporacij, ukinjanjem davčnih oaz, tudi s poglabljanjem primanjkljajev na račun večjih izdatkov in dodatnega povpraševanja … Centralni bankirji lahko še vedno širijo in povečujejo nakupe papirjev, zlasti ameriški Fed ima nekaj manevra tudi pri nižanju obrestnih mer, zlasti z vidika ročnosti, tudi negativnih donosov. Toda manevrski prostor odrešujoče monetarne politike je danes bistveno bolj omejen, fiskalna politika pa je še vedno ukleščena v stare predsodke ekonomike ponudbe. Bistven problem je torej blokada makroekonomskih orodij in neoliberalnih miselnih okvirov.

Leta 2012 je ECB rešila EU, danes so Draghijeve zgodovinske izjave o reševanju evra mrtva črka na papirju. Zgodbe ni mogoče več ponoviti, ne v EU in tudi ne drugod v centru kapitalizma. Sama EU bi potrebovala reforme, ki jih danes politično ne zmore. Delovanje ECB kot zadnjega posojilodajalca (OMT, TLTRO), širitev fiskalnih okvirov z evropskim proračunom ali nacionalnim zadolževanjem, operativno bančno unijo z dejanskim finančnim delovanjem reševalnih skladov (ESM, EDIS), s priznanjem plačilnobilančnih neravnotežij in njihovim odpravljanjem, z usmeritvijo v skupne razvojne programe javnega sektorja (PSPP) … Ne nazadnje je veliko političnega manevrskega prostora, če bi se EU hitreje odzvala in opustila nemško politiko status quo, francoski unitarizem, italijansko brezbrižnost, britanski izstopni direndaj. Najmočnejše protikrizno orožje so zaupanje, usklajevanje politik in sistemske spremembe na globalni ravni.

Nova globalna recesija 2020–2021 bo morda finančno in ekonomsko manj ostra kot »velika recesija« 2008–2009, toda politično bo zagotovo manj obvladljiva in varnostno veliko bolj tvegana. Večjo protikrizno težo bo tokrat nosila fiskalna politika, ki pa zahteva politično sodelovanje, ki ga ni. Kombinacija političnega populizma, ekonomskega nacionalizma in zmedenih političnih avtokratov je leta 1929 zanetila političnoekonomski ogenj in kasnejšo civilizacijsko katastrofo. Zgodovina se lahko ponovi.

Pred desetimi leti je G20 v Londonu potrdil sodelovanje vodilnih sil, čeprav ni prinesel sistemskih sprememb. Neoliberalnega kapitalizma očitno nihče ne zna ali noče reformirati, pogoste recesije in krize so zgolj njegov večni rekviem. Odgovornosti noče prevzeti nihče, ne na desni in ne na levi. Pok te praznine leta 2020 bo grozeč in boleč.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.