Nova vloga Mednarodnega denarnega sklada

Svet potrebuje nove rešitve, nov dogovor o globalni regulaciji kapitalizma

Mednarodni denarni sklad (MDS) je julija 2019 praznoval svojo petinsedemdesetletnico. Častitljivi jubilej protislovne globalne finančne institucije odpira dvoje vprašanj. Prvo zadeva reformo mednarodne monetarne in finančne ureditve, drugo menjavo njenega vodstva. Brettonwoodski duh je že zdavnaj pokopan, svet pa potrebuje novo globalno ureditev bolj kot kdaj prej. Christine Lagarde naj bi vodenje MDS zamenjala z načelovanjem ECB. Toda kdo naj vodi MDS in kako? Bo obveljalo, da je MDS dvanajstič zapored v rokah nekoga iz Evrope, morda Kristaline Georgieve? Kako ohraniti politično legitimnost s takšno kadrovsko politiko, popraviti ekonomski ugled zaradi napak neoliberalne agende po letu 2008? Preprosto, MDS ne more delovati v imenu in na način zmagovalcev druge svetovne vojne.

Brettonwoodski sporazum je julija 1944 v imenu 44 držav podpisnic postavljal mednarodno ekonomsko arhitekturo sveta. Nenapisano pravilo delitve prihodnjih zmagovalcev druge svetovne vojne je bilo, da MDS vodijo predstavniki iz Evrope, Svetovno banko (SB) pa Američani in tako je ostalo do danes. Tudi zadnja menjava spomladi 2019 je na čelu SB brez težav prinesla Američana Davida Malpassa. Toda EU ni posebna politična entiteta na ravni MDS, tam štejejo vodilne države EU. Lagardova hkrati po naključju simbolizira tudi drugo nepisano pravilo, tokrat znotraj institucij EU. Na čelu ECB naj ne bi imeli Nemcev, zato je vrh največkrat rezerviran za Francoze, podobno kot pri MDS. Zato je danes Lagardova politično primernejša kot ekonomsko prepričljivejši Jens Weidmann, prvi mož nemške Bundesbank. V MDS so reči še bolj zapletene zaradi načina glasovanja s kvotami. Danes je glasovalni delež EU, brez VB, več kot 25 odstotkov, ZDA merijo 16,5, Kitajska zgolj šest odstotkov, kot na primer Nemčija (5,3). Kitajska bi morala po merilih BDP-ja in deviznih rezerv dobiti primerljiv delež z ZDA. Toda ZDA bi s takšno prerazdelitvijo zagotovo izgubile pravico veta, staro politično nakano zmagovalcev povojne mednarodne ureditve. Stara pravila igre očitno ogrožajo legitimnost MDS.

Bretton Woods je bil odgovor na »laissez-faire« kapitalizem in medvojno politično improvizacijo. Toda sistem fiksnih tečajev s pomočjo dolarske konvertibilnosti za zlato in kvazi nadzor mednarodne likvidnosti so ZDA leta 1971 opustile. Zaradi svoje inflacije so izgubljale mednarodno konkurenčnost. Danes živimo v nekakšnem svetu nedefiniranega Bretton Woodsa II, neformalne koordinacije reguliranih plavajočih tečajev, več rezervnih valut in brez pravega pokroviteljstva ZDA. MDS je dejansko odpovedal na vsej črti. Kot sklad, ki posreduje ob plačilnobilančnih težavah držav, ima premalo kapitala. Kot skrbnik stabilnosti deviznih tečajev je postal odvečen zaradi splošne liberalizacije mednarodnih denarnih in finančnih tokov (plavajoči tečaji). Ostala mu je zgolj vloga usmerjevalca ekonomskih politik, slovitega »strukturnega prilagajanja«. Neoliberalna agenda v MDS ni zavezujoča, toda hkrati tudi nima alternative. In tu MDS bolj koristi zasebnim »finančnim trgom« kot meddržavni skupnosti.

MDS je večino svojega delovanja posvetil deželam v razvoju, finančnim krizam držav iz LA in Azije, po letu 2008 pa sta njegov fokus EU in reševanje evra. To novo poslanstvo je delil z izbiro politik v okviru slovitega trojčka, EK, ECB in MDS. Toda MDS je postajal vse manj zaželen reševalec finančnih kriz. Manj razvite države so ga obtoževale, da deluje v interesu bogatih zahodnih držav, za razvitejše je bil finančno prešibak in preveč ortodoksen. Tudi MDS ni skoparil s kritikami. V ZDA so ga zmotili ogromni proračunski primanjkljaji in plačilne bilance, pri EU je bil sila skeptičen do evra, za »tretji svet« je bil preprosto aroganten nosilec zahodnih interesov. MDS pred letom 2008 skoraj ni več posojal, nihče ni želel sodelovati z njim, njegove letne svetovalne misije so bile brez vpliva. Kriza je revitalizirala vlogo MDS, toda tudi njegove slabosti. MDS je mogoče rešiti z nekakšnim Bretton Woods III.

Kriza 2008-2009 je bila bančna in ne državna, po svojem obsegu je presegala vse možnosti intervencije MDS, hkrati je nastala med osrednjimi nosilci odločanja v MDS, v ZDA in EU. To preprosto ni bila kriza po meri MDS. Ko so ekonomisti MDS govorili proti politiki proračunskega varčevanja in se zavzemali za rekapitalizacijo bank, jih EU ni upoštevala. Vse do vrhunca grške krize 2015. MDS podobno kot EK ni podpiral odpisa dolga, privolil je v zamenjavo državnih dolgov namesto zasebnih, vsi so se strinjali z njegovo rutinirano agendo strukturnih reform in finančnega restrukturiranja. Toda prava preizkušnja je prišla po letu 2017. MDS se je znašel sredi strateškega političnega prerivanja velikih sil in njihovih makroekonomskih neravnotežij. Kako naj razsoja med ZDA, EU in Kitajsko? Lahko učinkovito odgovori na izzive nove recesije?

G20 je nadomestek Bretton Woodsa. MDS lahko v teh okvirih preživi, če bo doživel tri spremembe. Prva zadeva njegovo institucionalno zgradbo, sistem odločanja, reformo glasovalnih kvot z novimi akterji globalnega sveta. Drugič, potrebuje bistveno več sredstev, če želi delovati kot sklad in zadnji posojilodajalec, vključno s staro Keynesovo idejo SDR, specialne rezervne valute MDS. Na koncu zahteva jasno definirano mednarodno ureditev, pravila igre, politiko usklajevanja in regulacije (Bretton Woods III). Brez tega postaja MDS zgodovinski anahronizem.

Keynes, idejni oče Bretton Woodsa I, tudi MDS, bi danes najbrž povlekel nove poteze. Svet potrebuje nove rešitve, nov dogovor o globalni regulaciji kapitalizma. MDS je z leti doživel vrsto sprememb, toda v svetu ekonomskega in političnega nacionalizma in populizma postaja odvečen. MDS mora postati os novega multilaterizma. Toda spremeniti mora sebe, da bo lahko spreminjal svet. Časa ni veliko. Na dolgi rok, pravi Keynes, smo namreč vsi mrtvi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.