Grega Repovž

Grega Repovž

16. 8. 2019  |  Mladina 33  |  Uvodnik

Starost je biznis

Že v času krize, pred desetimi leti torej, pa ob napovedih, da bo prišlo do temeljnih sprememb v naravi dela – da bodo torej nekatera delovna mesta že srednjeročno začela izginjati –, smo v Mladini pisali o tem, da bi se morala Slovenija začeti ukvarjati z biznisom, imenovanim starost. Živimo sredi Evrope, sredi odločno starajoče se Evrope, kjer se doživetvena starost zaradi boljšega življenja in napredka znanosti vidno povišuje – in Slovenija sama je tudi taka država. Izpostavljali smo, da bi morala Slovenija iz skrbi za kakovostno in prijetno življenje starajočega se prebivalstva narediti panogo, novo panogo. Da bi torej morali začeti graditi prilagojena naselja, ustvariti celo panogo oskrbe in nege, ob tem razvijati tudi posebne bolnišnične dejavnosti in centre zdravstvene oskrbe. S tem bi ustvarili novo gospodarsko in zaposlitveno področje, ki pa v nasprotju s turizmom ne traja le nekaj bolj izrazitih poletnih mesecev, ampak vse leto.

V to bi lahko usmerili tudi delavce s slabšimi delovnimi kvalifikacijami, pri čemer pa ima socialno skrbstvo lahko – kot vsaka storitvena dejavnost –avtomatično višjo dodano vrednost, če je napredno in vabljivo za oskrbovance in tudi zaposlene. S tem bi zanetili ogenj na primer tudi v arhitekturni stroki, saj bi lahko postali – ob hkratnem zagonu gradbenega sektorja – specialisti za gradnjo za starejše. Pri čemer govorimo o dejavnosti za najštevilnejšo, finančno močno in tudi angažirano populacijo, kar danes upokojenci dejansko so. Delno tudi slovenski, predvsem pa tuji, na primer Avstrijci in Nemci. Gorenjska, Obala, Goričko, Vipavska dolina itd. – vsepovsod po Sloveniji je dovolj lepih in zanimivih krajev, v katerih bi lahko začeli graditi tovrstna naselja. A ne gre le za to dejavnost samo: z njo pridejo vse druge, od frizerjev, ponudnikov prevozov do veterinarjev za male živali, seveda tudi lokalnega turizma. Današnji upokojenci niso obnemogli starčki, ampak visoko aktivna populacija, neverjetno zvedava in pogumna. Samo ponuditi bi jim morali to, kar si želijo in kar so sposobni tudi plačati.

A namesto tega smo ostali na tem področju nerazvita država. Država, v kateri 25.000 ljudi čaka na sobo v domu upokojencev, naše negovalke in medicinske sestre odhajajo v tujino, sistem se ruši, revni upokojenci odhajajo v domove na Hrvaško (spet so nas prehiteli), v posmeh naši nesposobnosti pa v Slovenijo prihajajo tuje multinacionalke, ki gradijo domove upokojencev (v tem trenutku pet), da bodo torej same prevzele dodano vrednost, ki pri tem nastaja, pri čemer bo država tudi na tem področju postala na dolgi rok odvisna od njih in obvezana financirati njihovo dejavnost.

Tako je zato, ker imamo nerazgledane, nevedne, v svoj mali svet in dvorišče zagledane politike, ki niso sposobni niti enega širokopoteznega dejanja zunaj varnega območja obstoječega. Ki ne razumejo, da je pomembno kdaj tudi tvegati in narediti korak ven iz udobne povprečnosti. Ki niti ne razumejo in ne cenijo upokojencev, ki jih sploh ne uvidijo kot pomemben del nacije, kot njen napredni del. Dovolj je že tega, starost danes ne pomeni obnemoglosti, ampak aktivno in zadovoljno življenje. In ti aktivni ljudje so pripravljeni za to, da jim je dobro (ali bolje), tudi plačati. Seveda je del pobude na samem gospodarstvu, a okolje, da se nekaj vzpostavi kot nova celovita dejavnost, mora ustvariti država. Slovenija ni na tem področju naredila nič že več kot 20 let. Zadnji dom upokojencev je država Slovenija postavila pred – ta podatek je res grozljiv, a zelo zgovoren – 15 leti.

Namesto da bi torej postali država, ki bi bila končno prva na nekem področju – to priložnost smo imeli, ker je Slovenija ravno prav majhna in obvladljiva, da bi lahko vzpostavili nacionalni sistem –, tudi to področje stihijsko privatiziramo in prepuščamo tujcem. Namesto da bi z na opisani način organizirano javno dejavnostjo oskrbe za starostnike iz vse Evrope financirali dolgotrajno oskrbo ostarelih prebivalcev Slovenije, smo danes pred uvedbo dodatnega davka, da bomo lahko financirali to oskrbo, ki jo bodo izvajale tuje družbe. Ali kot v intervjuju Vasje Jagra v tej Mladini pravi neverjetni in napredni Marko Slavič, direktor mariborskega Doma Danice Vogrinec: »Tujci bodo lahko brez velikih poslovnih tveganj ob podpori države ustvarjali dobiček iz pokojnin naših državljanov in iz drugih državnih virov. In seveda se bodo ti dobički pretakali v ustanove v tujini in tako bo naš slovenski proračun vedno bolj obubožan. Čeprav po zakonu ob koncu poslovnega leta dobičkov iz naslova oskrbe starejših sploh ne bi smelo biti! Tako tudi bo, dovolj bo samo eno naročilo za svetovalne storitve ustanovi v tujini in v bilanci ne bo več dobička.«

Morda bi bil čas, da na naslednji proslavi – partizanski na primer – upokojenci začnejo žvižgati tem politikom, ki hodijo tja in zanosno govorijo o preteklosti. Dovolj je tega podcenjevanja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • mag. Franc Žnidaršič, specialist družinske medicine v pokoju

    Starost je biznis

    Spoštovani Grega Repovž, vaš prispevek z zgornjim naslovom je sijajen, še posebno zato, ker se s „stvarjo“ nihče ne ukvarja, čeprav bi se vsaj odločevalci morali. Več