Goran Kompoš  |  foto: Nik Erik Neubauer

6. 9. 2019  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Dogodki

Glasbe sveta za množice

Na 31. izvedbi festivala Noči v stari Ljubljani

Na Dvornem trgu je s samosvojimi izpeljankami afrobeata, funka in jazza prepričala domača zasedba Nesesari Kakalulu.

Na Dvornem trgu je s samosvojimi izpeljankami afrobeata, funka in jazza prepričala domača zasedba Nesesari Kakalulu.

Konec prejšnjega tedna je ožje središče Ljubljane ponovno utripalo v ritmih, ki bi jih najlažje umestili v »glasbe sveta«, saj veste, tiste precej izmuzljive kategorije, po navadi uporabljene za vse, kar ni (popularna) anglo-ameriška glasba. Otipljivejše smernice verjetno razkrije ime festivala Noči v stari Ljubljani, podaljška oziroma strnjenega tridnevnega vrhunca festivala Poletje v stari Ljubljani, ki je tudi letos med junijem in septembrom močno zaznamovalo glasbeno dogajanje v prestolnici. Od četrtka do sobote se je predstavilo več kot sto petdeset ustvarjalcev, od tega velika večina glasbenikov, ki so na različnih prizoriščih, predvsem trgih, predstavili svoje različice raznoterih afriških, španskih, židovskih, bližnjevzhodnih, balkanskih, romskih, istrskih in podobnih godb.

V petek je na največjem prizorišču na Novem trgu med drugim denimo nastopila špansko-izraelska zasedba Hamsa Hamsa, za katero so organizatorji zapisali, da »gradi mostove med mediteranskimi kulturami, povezujoč zvoke flamenko kitare in arabske lutnje z židovsko oziroma sefardsko glasbeno tradicijo«. Vsekakor kombinacija, vredna preverbe, se je pa žal izkazalo, da se lepše kot na velikem odru sliši zapisana v teoriji. Morda bi vzroke za to lahko iskali v inštrumentariju zasedbe, ki se je svoje izpeljanke mediteranskih in židovskih muzik tokrat odločila predstaviti v električni različici, kar je pomenilo, da smo slišali tradicionalne pesmi, preoblečene v (pol)sodobne rockovske aranžmaje. Na eni strani je zato zmanjkalo tradicije in na drugi sodobnejše glasbene radovednosti oziroma manj klišejskega pristopa do posodabljanj teh tradicij.

Mnogo prepričljivejša je bila na sosednjem Dvornem trgu domača zasedba Nesesari Kakalulu s samosvojimi izpeljankami afrobeata, funka in jazza. Čeprav gre v teoriji za podoben princip križanja različnih glasb kot pri zasedbi Hamsa Hamsa, je glasba osmih oziroma devetih Novogoričanov delovala mnogo bolj potentno. Deloma sicer že zaradi plesne narave njihovega izraza, verjetno pa še bolj zaradi igrive, strastne in suverene izvedbe, tudi če je to pomenilo svobodnejšo interpretacijo izhodiščnih muzik. Spoštljivost do tradicij s tem ne postane le očitnejša, temveč jih na neki način celo ponovno osmisli.

Ob pregledu vseh nastopajočih se ne da izogniti občutku, da izbira tujih gostov ni zelo drzna. Obenem je sicer res, da gre za (brezplačen) poulični festival, ki mora bolj kot glasbenim izbirčnežem verjetno zadostiti širšim (turističnim) okusom, bi si pa kljub temu želeli kakšen kompromis več.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.