Politični čudež

Skrivnost uspeha te vlade je njen predsednik, stroj za interpretacije politične metafizike

Vlada Marjana Šarca je 13. septembra uspešno končala prvo leto mandata, dovolj za politično presojo, premalo za ekonomsko oceno. Največji uspeh prve manjšinske koalicijske vlade so njena politična trdnost, visoka legitimnost, priljubljenost prvega ministra. Ekonomski rezultati so dobri, bolj zaradi ekonomske konjunkture kot vladnih ukrepov. Dobili smo mešanico političnoekonomskega populizma in pragmatizma, brez odrešujočih vizij, strategij in reform. Šarec ima nekaj Drnovškovega občutka za lovljenje političnega ravnotežja in ekonomskih tveganj, toda z več politične empatije. Skrivnost uspeha te vlade je njen predsednik, stroj za interpretacije politične metafizike.

Prvi politični čudež je bila že sama izvolitev te vlade pred letom dni. Šarčeva LMŠ ni bila zmagovalka volitev. Toda uspelo ji je sestaviti koalicijo petih strank, prvo manjšinsko vlado v politični zgodovini države. Politično iskanje najmanjšega skupnega imenovalca ni obetalo veliko. Izognili so se politični pat poziciji, ki bi pomenila nove volitve, pa Janševi razglašeni desni alternativi in tudi visokim pričakovanjem ljudi. Koalicija se je zdela bolj sprta kot povezana, partnerstvo z Levico je bil preprosto izhod v sili. Šestnajstčlanski vladi, ki je imela v svojih vrstah tudi dva neuspešna premiera, Cerarja in Bratuškovo, pa večnega Erjavca in stremuškega Židana, so mnogi napovedovali nekaj mesecev političnega življenja. Toda vlada ni samo politično preživela, temveč je po letu dni v očeh volivcev najuspešnejša vlada v zadnjih desetih letih. Šarčeva izsiljena politična inovacija je postala politični čudež.

Čudenje vzbujajo tudi političnoekonomske primerjave. Janševa vlada leta 2004 je bila spočeta v podobnih razmerah ekonomske konjunkture, tudi Cerarjeva je leta 2015 nastopila v času zagona gospodarstva. Toda obema vladama je po letu dni javna podpora močno padla, Janševi zaradi politične zaletavosti, Cerarjevi zaradi ekonomske neprepričljivosti. Obe sta v primerjavi s Šarčevo vlado nastopali z ambicioznimi ekonomskimi projekti (Janša), visokimi napovedmi moralne politične prenove (Cerar), pa sta kljub temu pogoreli. Šarčeva vlada je za nameček v letu dni zamenjala štiri ministre, preživela je nekaj političnih afer in kadrovskih mahinacij, zgodnji neoliberalni udar poslovne srenje in večne zdravstvene upore. Očitno si je političnoekonomsko legitimnost pridobila drugod.

Šarec je z nekaj spretnimi manevri v središče svoje politike postavil varnostno in ne ekonomsko vprašanje. Aktivna migracijska politika na hrvaški meji in hkrati ostro nasprotovanje Salviniju in tudi Kurzu, pa tudi Plenkoviću in Orbánu, sta povsem razorožila SDS. Očitno je s tveganim imenovanjem Črnčeca politično kuvertiral potezo, ki je levica še danes ni povsem dojela, niti sprejela. Drugič, finančni minister Bertoncelj deluje izjemno preudarno, s paketom višjih plač in pokojnin, pa mrtvilom davčnih in drugih reform je vlada umirila bojevite sindikate in delodajalce. Tako je vsaj za zdaj politično nevtralizirala drugo nevralgično področje možnega političnega upora. In tretjič, vladi je za zdaj uspelo vse ukrepe stlačiti v nevtralno polje nekakšne aktivne neaktivnosti. Za rep je ujela sporna fiskalna pravila, z gasilskimi akcijami in ravnodušnostjo Šarčevih interpretacij sproti pragmatično rešuje probleme in gradi zaupanje ljudi glede postopnih sprememb. Toda doslej uspešna političnoekonomska formula se zapleta in izteka.

Za Šarčevo vlado bo drugo leto mandata bolj zapleteno. Namesto politike preživetja bo ključna ekonomika razvoja. Tri tveganja so vredna posebne pozornosti. Prvo zadeva proračun. Ta je rekordno visok, zniževanje gospodarske rasti pa ga bo vsakič oklestilo za nekaj odstotkov in povečalo nezadovoljstvo uporabnikov zaradi racionalizacije. Prihodkovna stran zahteva spremembe davčnega sistema, odhodkovna razvojne prioritete. Obojega ni, zato bo bitka za manjkajoče glasove draga in nevarna, z Jelinčičem in tudi Levico. Druga težava so kadrovske menjave in ponovna zmeda na področju korporativnega upravljanja. Šarčeva vlada se tu vedno bolj zapleta, deluje kot vse druge doslej. Stopnjevanje političnih menjav povečuje napake in predvsem krepi nejevoljo ljudi. Oboje maje sedanjo kredibilnost vlade. Tretjič, vlada za uspešno obrambo pred prihajajočo recesijo potrebuje konceptualni okvir vodenja ekonomskih in razvojnih politik. Preprosto ji manjka smelosti in sposobnosti pri vodenju reform. Te zadevajo spremembe volilne in regionalne zakonodaje, pa zdravstvenega sistema in drugih javnih podsistemov. Tu je še energetska in prometna infrastruktura in vse, kar zadeva starajočo se družbo. Še najmanj tod potrebujemo topove na račun masla.

Šarčevi vladi drugo leto mandata grozi dvoje, ekonomska recesija in zmanjšanje politične legitimnosti. Udobno ekonomiko prerazdelitve bo torej morala zamenjati veliko zahtevnejša razvojna ekonomika. Zvišanje političnih pričakovanj bodo morali zadovoljiti z dejanskimi političnimi spremembami. Tu ne pomaga sklicevanje na zdravorazumske rešitve in domačijsko previdnost, še manj upanje v bolj konservativne izbire volivcev. Šarčeva stranka je doslej bolj pobirala glasove koalicije kot opozicije, torej ji bolj grozi upor na skupni ladji kot napad od zunaj. Toda kot vedno je največja nevarnost Šarčeve vlade Šarec sam. Dokler bo politični vrvohodec, bo preživel. Ko bo začel verjeti kot vsi pred njim, od Drnovška in Pahorja do Janše in Cerarja, da je nepogrešljiv in nezamenljiv, bo z njim in vlado konec.

Pot od političnega Olimpa do smetišča zgodovine je kratka. Cerar je učbeniški primer, kot se za akademike v politiki spodobi. Šarčeva vlada se je obetavno povzpela, za politični obstoj pa potrebuje razvojni preboj družbe in prenovo države. Tudi pri Beckettu Čakajoč na Godota vodi v dramo Konec igre.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.