Janko Lorenci

Janko Lorenci

27. 9. 2019  |  Mladina 39  |  Kolumna

Logika čakanja

Vtisi z ortopedije

Sedem let po desnem kolku je pod pezo dokaj dolgega življenja popustil še levi in znašel sem se na Ortopedski kliniki zloglasnega UKC, rahlo prestrašen čakajoč na operacijo.

Prestrašen deloma zato, ker je operacija kolka v bistvu velik poseg v ubogo telesce, pri katerem, kot poročajo tisti, ki so med njo bolj pri sebi, slišiš žaganje kosti in vohaš ustrezen smrad, zabijanje proteze v stegnenico, glasove operacijske ekipe itd. Drugi del prestrašenosti je bil produkt histeričnih ali na privatizacijo mahnjenih medijev, ki ti zabijajo v glavo: slovensko zdravstvo je v razsulu, kaosu, brezupni krizi.

Zdaj, ko doma že koracljam z berglami, lahko na podlagi bivanja v žrelu zdravstvenega sistema z nekaj posploševanja rečem: katastrofične ocene so daleč od resnice, zdravstvo še vedno deluje vsaj solidno in tako bo tudi ostalo, če mu bo politika denar odmerjala manj skopo in če bo še naprej zares javno. Samo javno zdravstvo je lahko v korist velike večine prebivalstva, samo tako zdravstvo omogoča, da lahko, kot sem videl na lastne oči, tudi največji reveži še vedno pridejo do najboljših zdravnikov. Le če bo javno zdravstvo delujoče in odločno prevladujoče, bodo tudi izvrstni zdravniki še naprej delali v njem, ne pa zgolj na dragih zasebnih klinikah, za večino nedostopnih. Samo s takim zdravstvom revni ne bodo umirali bistveno prej kot bogati.

Tudi na ortopediji se kot povsod v svetu bolezni vse vrti okoli zdravnikov; oni ti postavijo diagnozo, določijo terapijo, skrbijo za delovanje ustanove. Ko pridejo na jutranjo vizito sredi tropa mlajših kolegov in sester, so prav veličastni – pregovorni bogovi v belem. A z njimi imaš pravzaprav malo stika. Nenehno pa si prepuščen sestram; one ti merijo temperaturo in tlak, te pitajo z zdravili, prevezujejo, učijo hoditi z berglami, premeščajo v postelji, pridejo, če sredi noči z alarmnim gumbom pokličeš na pomoč. Od njih je večidel odvisno, kakšno je občutje bolnikov po sobanah, kako varne se počutijo. Moja kratka izkušnja je nekako takšna: zdravniki ti dajejo svojo veščino, sestre – z redkimi izjemami – profesionalno skrb in toplino, celo vedrino, kolikor je pač mogoča v teh zbiralnikih tegob. V res razsutem zdravstvu ne bi bilo ne zdravniške veščine ne sestrske skrbnosti.

Ko gledaš sopečega, rejenega sotrpina na sosednji postelji ali še na berglah poskočnega zidarja ali pa možaka, ki jemlje trinajst različnih tablet na dan, je ves razsut, a dobrovoljen, postane zares jasno, kar načeloma veš, a slabo prakticiraš: bolj zdravo ko živiš na svobodi, kasneje se boš znašel tu in laže ti bodo pomagali. Hospitalizacija je potencialno zdravilna tudi tako.

Bolnišnice imajo neko posebno moč – pisana godlja pacientov, sestavljena iz samih tujcev, se v teh belih sobanah čudežno spremeni v tovarišijo. Pač zato, ker ljudi druži skupna stiska, ker vedo, da se po odhodu ne bodo več videli, ker tako preganjajo občutke nemoči in samote, se izogibajo morečemu buljenju v ravnodušne strope. Tovarišijstvo – ta nenavadna, nekam neslovenska odprtost, izmenjavanje zaupljivosti, zgodbic in drobnih uslug, izrekanje dobrih želja odhajajočih pacientov tistim, ki bodo še buljili v strop – je najbrž podobno zdravilno kot naklonjena pozornost sester. Bolnišnica je svojevrstna kovnica solidarnosti, seveda razbite na posamične sobe.

Vsi nimajo vstopa v bolnišnične tovarišije. Eni zaradi značaja (redki), drugi zaradi bolečin; če te zelo boli, ostaneš sam, tudi če si želiš družbe, tolažbe, hipne pozabe. Kot tista starčica v eni od ženskih sob, ki ponoči kar naprej pritiska na gumb, glasno kliče sestro, ječi. Sestra, blaga, a že malo huda, pride, reče, že tretjič sem pri vas, še enkrat, zadnjič, pridem, dvajset drugih bolnikov imam. Starčica pritiska na gumb naprej, bolečina dela človeka egoista.

V kakšni sobi pa je skoraj veselo. Boder je tudi golobradi mladenič, ki so mu nekaj ur prej osvobodili priščipnjeni živec. A ima težavo, pogosto po operacijah: mehur se polni in pritiska, lulati pa ne more. Sosed mu prigovarja, naj pokliče sestro, da mu morda vstavijo kateter. Saj je videla že milijon lulekov, reče. Ampak moj je pravi, ponosno reče mladenič in že moški glas mu za hip pubertetniško zahrešči. Soba plane v smeh.

Bolnišnice so marsikaj, tu se postavljajo slabe in dobre diagnoze, tu se joče in stoka, tu se trpi, a kdaj tudi smeji. So točke skoncentriranih bolečin in trpljenja, a tudi točke upanja in odrešitve. Nekakšne vice so – nekateri pridejo sem umret, drugi, neprimerno več jih je, odhajajo iz njih živet, tako ali drugače popravljeni.

Včasih je iz UKC teže oditi kot vanj priti – ko me odpustijo, čakam na rešilca debele ure. Ortopedska klinika je delček UKC, ta je ogromen, bolnikov veliko in razvažajo jih po nujnosti primerov. Ortopedovci nismo nujni primeri in tudi naše čakalne vrste so menda najdaljše. Za to ni kriva klinika, ampak logika zdravstvenega financerja, ki pravi: zaradi kolka, kolena, ramena se ne umre, naj potrpijo in čakajo. Za to ožjo, še razumljivo logiko se skriva širša, bolna, očitno neozdravljiva logika tiste politike, ki vse privatizira, raje daje denar za (natovsko) vojsko kot za zdravstvo, raje kaj odščipne revnim, kot da bi privila bogate davčne begunce. Ta logika pravi: naj čakajo, potrpijo in trpijo, mi imamo svoje, naše tovarišije, mi gradimo svoja, zasebna zdravstvena nebesa. Vice so zato hujše.

To logiko podpirajo in širijo mediji, ki se jim sladko fučka, da s katastrofičnim slikanjem zdravstva med drugim uničujejo zaupanje v zdravnike, ta temelj vsakega zdravljenja. Torej posredno ubijajo. Najbrž brez naklepa.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.