Janko Lorenci

Janko Lorenci

11. 10. 2019  |  Mladina 41  |  Kolumna

Zaporedje blamaž

Zakaj politika ne ustavi privatizacije

Bedni Adrijin konec je najnovejša, a najbrž ne zadnja v seriji sramot, ki nam jih politika rutinsko pripravlja s privatizacijo in razprodajo državnega premoženja tujcem. Privatizacija je Sloveniji naredila velikansko škodo, toda v političnih glavah se očitno ni premaknilo nič. V praznini se pač težko kaj premakne.

Pretirana, amatersko izvajana in nemalokrat kriminalna privatizacija je verjetno najškodljivejši posamični proces v samostojni Sloveniji. Pri razprodaji državnega premoženja je škoda otipljiva. S prodajo NKBM smo vrgli stran pol milijarde evrov, s Fotono smo izgubili znanje, z letališčem infrastrukturo, ki je sicer nihče ne prodaja, z NLB strateško banko, z Mercatorjem trg … Posredno pa dogma privatizacije s svojo logiko dobičkarstva namesto logike javne koristi pritiska tudi na zdravstvo in šolstvo, duši kulturo in znanost, zapira pošte na podeželju, kopiči gore odpadkov. Velik del gospodarstva je že preselila v tujo last, dobički zato odtekajo v tujino, državo pa je vedno teže usmerjati.

Zakaj je politika tako mahnjena na privatizacijo? Gre za kombinacijo vplivov – omamljenosti z neoliberalnimi dogmami, nevednosti, neodgovornosti, podleganja plenilskim lobijem. Privatizacijo neomajno podpirajo mediji, svoje pa so naredili tudi zunanji pritiski, učinkoviti predvsem zato, ker je naša politika navzven tako služabniška.

Privatizacijske konje bi lahko ustavila – če bi hotela. Zlato priložnost in dovolj časa za rešitev NLB je, že v času gospodarskega okrevanja, imel Cerar, če bi se spustil v zahtevno, a nujno bitko z evropsko komisijo. Isto bi moral storiti Šarec, a pri obeh, domnevnem omahljivcu in domnevnem odločnežu, se je ponovil isti vzorec: problem smo podedovali, dali smo zaveze, tudi če so bile izsiljene, jih je treba spoštovati. Kaj pa spoštovanje vitalnih interesov domovine?

Zaporedne razprodajne blamaže so vero v posvečenost privatizacije rahlo omajale. Mediji, ki so prej vsako razprodajo slavili kot zmago, so po novem nekoliko poparjeni, dvomi se oglašajo tudi v politiki. Toda privatizacija teče naprej. Politika zdaj specifičnim razmeram in interesom Slovenije streže slabše kot v desetletju po osamosvojitvi, ko se je šla gradualizem in za silo brzdala pohod dežurnih naukov neoliberalnega paketa (privatizacija, deregulacija, liberalizacija) in njegovih destruktivnih posledic.

Slovenski BDP se zadnja leta veča, a deli se manj pravično. Nismo trdo neoliberalna država, še naprej pa se pomikamo v to smer. Politika krpa to in ono, o celoti razvoja in resnih popravkih statusa quo ne razmišlja, zunanji svet pa jo zanima kvečjemu protokolarno. Tako capljamo na mestu, kot kak avtist zaprti v svoj mali svet – veliki svet pa naglo preobražajo ne povsem novi, a čedalje intenzivnejši fenomeni: kriza EU, razpoke globalizacije, nagla rast nacionalizmov in državnih egoizmov. Odgovorne vlade zato v imenu razumne (gospodarske) suverenosti kar največ pomembne gospodarske strukture ohranjajo v domači lasti. Tu je še kriza vseh kriz – vedno bolj ranjeno okolje. Da bi jo lahko ukrotili samo z napredno tehnologijo in s tržnimi instrumenti, je iluzija, potreben bo močan družbeni zasuk k močni državi, skupnemu dobremu, solidarnosti; brez nje ljudi ne bo mogoče pripraviti do zategovanja pasu v prid okolja.

Vsi ti fenomeni zahtevajo ostro odmikanje od procesov, ki že dolgo drobijo in razjedajo Slovenijo in jih po svoje najbolj zaznamuje prav slepa, gnila privatizacija. Tak odmik se po malem že dogaja celo v obeh domovinah neoliberalnega preloma – glej preobražanje ameriških demokratov in britanskih laburistov. Skratka, če bo globalni razvoj kolikor toliko pozitiven in demokratičen, prihaja čas močne države, nacionalizacij, večje enakosti, večje vloge planiranja. Sicer nas bo požrla okoljska kriza.

Slovenija žal koraka po stari, uhojeni poti. Privatizacija je šla predaleč, izvajana je katastrofalno, naredila je orjaško škodo. Kaj bi bilo po seriji privatizacijskih polomij bolj normalno, kot da vlada zajame sapo, reče dovolj!, privatizacijo ustavi in s tem pokaže, da je vsaj minimalno odgovorna in učljiva. Toda ne, razprodajne ustanove, vse pod komando politike, že seznanjajo tujino, kaj vse še lahko prodajo. Premier Šarec sicer mrmra, da zasebna in tuja lastnina ni nujno boljša od državne in domače, a v resnici ne stori nič.

Tudi to, da je bila pod njim brez sledu odpora prodana NLB, kaže, da smo dobili še eno vlado, ki, fiksirana na tu in zdaj in nase, niti ne poskuša izpeljati premikov za čas, ko bo potrebno veliko preurejanje družbe. Za zdaj jo pokonci še držijo podedovana gospodarska rast, kočljivi Šarčev šarm in pozitivni vpliv Levice. Toda rast plahni, premierov čar se razblinja, vpliv Levice pa je strogo omejen.

Ključno vprašanje zadnjih dveh desetletij je: kako priti do boljše politike, kako se skopati iz začaranega kroga trdoživosti nekoristne ali škodljive stare politike in prevladujoče jalovosti politike vedno novih obrazov, ki danes so, jutri pa izginejo kot kafra. Kako priti do močne stranke, ki bi hotela in znala zasukati krmilo v prid okolja in pravičnejše družbe. Do tega ne vodi nobena mirna, nenasilna, nepredvidljiva pot – razen resnega streznjenja volivcev. Tudi oni so odgovorni, politika je tudi njihov izdelek. Streznjenje pomeni, da se bodo potrudili ugotoviti, katera stranka onstran kulis retorike najbolj dela za povprečnega volivca, potem pa glasovali zanjo. Pametno voljenje je naložba. Komur se ne ljubi truditi, si lahko, če ni prelen, prizna: »Imam politiko, kakršno si zaslužim.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.