N'toko

N'toko

11. 10. 2019  |  Mladina 41  |  Žive meje

Vrnitev v očetnjavo

S pobudo za repatriacijo Venezuelcev slovenskih korenin Šarec in Cerar igrata na domača nacionalistična čustva

Slovenska država ni ravno znana po odločni zunanji politiki. Nima samostojne strategije, ki bi kakorkoli odstopala od nareka EU, Nata in drugih predstavnikov dominantnih zahodnih sil. Naši funkcionarji se redko lotevajo težkih mednarodnih vprašanj, ki se jih direktno ne tičejo, z izjemo predsednika Drnovška v njegovi hipijevski fazi pa se tudi ne zavzemajo za reševanje humanitarnih kriz in sporov. Pri tem nenavadno izstopa zanimanje slovenske politike za Venezuelo, njeno javno izrekanje podpore neizvoljeni opoziciji, njena zavzetost za zahtevno repatriacijo Venezuelcev slovenskih korenin ... Kako se je vladna ekipa, ki kaže svetovljanskost in mednarodno ambicioznost na ravni kamniške občinske uprave, nenadoma zazrla proti daljnim karibskim obalam in ugotovila, da je njena sveta misija tam promovirati demokracijo in reševati »naše ljudi«?

Verjetno ne gre za to, da sta Šarec in zunanji minister Cerar v sebi odkrila pogumna svetovljana in želita odločnejše slovensko poseganje v svetovne zadeve. V tem primeru bi bila vsekakor primernejša vloga za Slovenijo reševanje humanitarne in politične krize na Balkanu, opozarjanje na zaton demokracije na Madžarskem, v Italiji ali vsaj Španiji …, torej diplomatsko delo v naši neposredni bližini in politični skupnosti. Ne le da slovenska vlada tega ne počne, ampak vseskozi ohranja tople odnose tako z Orbanom kot z bivšim ministrom Salvinijem. Bila je tiho glede katalonske krize, k okrutnim humanitarnim razmeram v begunskih taboriščih in množičnemu kršenju človekovih pravic le 100 km od naših meja pa je celo dejavno prispevala. Cerar torej ni izbral Venezuele za svoj projekt, ker bi bila ta država posebej aktualna za slovenske zunanjepolitične cilje ali ker bi ga resno zanimalo iskanje mirne rešitve (za kaj takega bi se lahko zgledoval po Norveški in njeni neodvisni mediaciji). Nasprotno: izbral jo je, ker je za Slovenijo irelevantna, ker ne predstavlja nobenega političnega tveganja in je hkrati lepa priložnost, da izrazi podporo ameriškim imperialnim ambicijam. Cerar, ki je doma politično pogorel, očitno intenzivno išče novo službo na mednarodnem parketu.

Toda v zanimanju za Venezuelo se poleg politične oportunosti skriva še ena plast ideologije, značilna za notranjo politiko Šarčeve vlade. Tako so se v zgodbo o južnoameriški politični krizi nenadoma pomešali tudi Slovenci v zamejstvu, t. i. »naši ljudje«, ki jih je treba rešiti pred kremplji pokvarjene socialistične vlade Nicolasa Madura. S pobudo za repatriacijo Venezuelcev slovenskih korenin Šarec in Cerar nedvomno igrata na domača nacionalistična čustva. Če že ne moreta biti velika svetovna diplomata, ki bi imela kaj prispevati k reševanju globalnih konfliktov, sta lahko vsaj videti kot klena slovenska očeta, ki odgovorno bdita nad svojimi otročiči po svetu. Izbira Venezuele ni naključna. Južnoameriški Slovenci (ne brez krivde nekaterih predstavnikov) v domišljiji domačih nacionalistov še vedno igrajo vlogo mitoloških »pravih Slovencev« – torej tistih, ki jih ni okužil socializem in bi se morali v slogu božjega ljudstva vrniti v obljubljeno deželo, da spet zgradijo očetnjavo na tradicionalnih slovenskih vrednotah. Ni si težko predstavljati, da so zdravorazumskemu Šarcu, ki je politično odraščal v tranziciji, takšne pravljice simpatične.

Zato si velja od blizu pogledati nekatera zgodovinska dejstva. Repatriacija ni bila nikoli namenjena humanitarnim skrbem za izseljence, ampak je bila poskus birokratov, da udejanjijo fantazijske predstave nacionalističnih politikov o slovenskem narodu, očiščenem komunističnih in balkanskih primesi. Institut repatriacije je namreč nastal kot del odcepitvenega projekta, ko se je nova slovenska država morala domisliti, kaj človeka sploh naredi za slovenskega državljana. Očaki slovenske državnosti so pri tem očitno brali nürnberške rasne zakone, saj so za temelj državljanstva določili »slovensko kri«. Kaj točno naj bi to bilo, je seveda nemogoče določiti, saj biološka znanost takšne kategorije ne pozna. Prva slovenska vlada je torej gradila svojo obljubljeno deželo na podlagi fantazijske krvne pripadnosti, da pa bi bila biološka izmišljotina videti bolj resnična, so iz tujine vabili Američane »slovenske krvi«, ki naj bi imeli na območju današnje geografske Slovenije neke prednike. Birokrati so za kriterij pripadnosti Sloveniji izbrali slovensko sorodstvo do 5 generacij nazaj (kasneje so z varčevalnimi ukrepi to številko zmanjšali na 3 generacije). Tako so tujci, ki niso o Sloveniji vedeli ničesar, na dom prejeli vabilo, da jim neka obskurna srednjeevropska država nudi vse ugodnosti državljanstva, medtem ko je bila 25 tisoč prebivalcem, ki so vse življenje živeli in delali v Sloveniji, trajno onemogočena ureditev najosnovnejših pravic. In tako kot v času izbrisa se tudi danes na drugi strani repatriacijskih poskusov skrivajo vladne težnje, da se s spremembami zakonodaje oteži legalno bivanje drugim skupinam prebivalcev. Kaj naj si človek misli o takšnih »humanitarnih« ukrepih?

Vse to ne pomeni, da skrb za humanitarno situacijo mnogih Venezuelcev ne bi bila legitimna ali da ne bi privoščili tistim petdesetim bodočim državljanom selitve v varnejše okolje. Toda naša vlada ne kaže resnosti ne glede politične krize ne glede repatriacije Venezuelcev. V prvem primeru bi namreč lahko Cerar pokazal večjo zavzetost pri neodvisnih diplomatskih mediacijah in ukinitvi embarga – a bi se seveda s tem odpovedal prilizovanju ameriškim vojaškim hujskačem, česar od njega ne moremo pričakovati. V drugem primeru pa bi lahko brez večjih birokratskih zapletov, brez medresorskega usklajevanja in brez preštevanja krvničk, zaradi česar se bo repatriacija Venezuelcev očitno vlekla več kot eno leto in morda sploh ne bo izvedena, takoj izpeljali relokacijo ne le nekaj deset, ampak nekaj tisoč Venezuelcev. Za natanko takšne primere namreč obstaja institut mednarodne zaščite. Žal pa se vlada trenutno intenzivno ukvarja s krčenjem azilnih pravic in ne z njihovo proaktivno uporabo. Če bi začela jemati mednarodno zaščito resno, bi namreč morala najprej reševati humanitarno krizo beguncev na svojih mejah, kar pa je precej manj politično oportuno.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.