N'toko

N'toko

25. 10. 2019  |  Mladina 43  |  Žive meje

Pravica do mesta

Ljubljana je obupno draga, tako za nakup stanovanja kot vsakodnevno življenje. Osnovne potrebe, vrtci ali osebni zdravniki, postajajo luksuzne dobrine.

Prejšnji teden sem trčil na dva povsem nasprotujoča si podatka. V časopisih sem zasledil poročila, da je Ljubljana v vrhunski finančni kondiciji, da ima na voljo rekordni proračun in povečuje število delovnih mest. Super za prebivalce Ljubljane, mar ne? In glede na velike gospodarske težave v nekaterih drugih regijah bi pomislil, da prestolnica z gospodarskim bumom ponuja vse privlačnejše priložnosti prebivalcem iz ostale Slovenije. Toda ob tem me je nekdo opozoril na zanimiv podatek, da je rast prebivalstva v Ljubljani izjemno počasna in se je od 90. let komaj kaj povečala. Središče mesta, kjer se ustvarja največ denarja, se je tako rekoč izpraznilo, rahlo pa se je prebivalstvo povečalo zgolj na obrobju in seveda v okoliških občinah. Zakaj gospodarski bum ni pospremljen z demografskim bumom? Zakaj ne prihaja več delavcev, zakaj se ne rojeva več otrok? Kaj se skriva za dejstvom, da se ljudje iz tako uspešnega mesta raje izseljujejo?

Odgovor seveda ni pretirano zapleten. Vsak ve, da je Ljubljana obupno draga, tako za nakup stanovanja kot vsakodnevno življenje. Osnovne potrebe, kot so stanovanja, vrtci ali osebni zdravniki, postajajo luksuzne dobrine. Dostopnost bivališč in storitev kakopak usodno vpliva na odločitve ljudi o tem, kje si bodo ustvarili življenja, kar potrjuje tudi zgodovina: prebivalstvo Ljubljane je najhitreje naraščalo takrat, ko je mesto gradilo blokovska naselja in javno infrastrukturo, od 80. let pa število novih stanovanj močno zaostaja za številom novih delovnih mest, zato so tudi cene nepremičnin in najemnin postale previsoke za delavski žep. Turistifikacija zadnjih let je cene le še dvignila, mestna uprava pa prestolnico vse manj dojema kot življenjski prostor in vse bolj kot atrakcijo za turiste in vlagatelje.

Ti procesi so sprožili tudi spremembo mišljenja prebivalcev. Tako kupci kot prodajalci nepremičnin so hitro ponotranjili logiko: »Zakaj živeti v Ljubljani, če pa za ceno enosobnega stanovanja dobiš hišo z vrtom v Trbovljah?« Nekoliko premožnejši srednji sloj je hitel kupovati hiše v novo nastajajočih naseljih, boljše avtomobile in letne vinjete. Tako je velik del osrednje Slovenije postal ljubljansko predmestje – nekakšno spalno naselje, iz katerega ljubljanska delovna sila dnevno migrira v službo. Nova logika je bila sicer nekoliko manj oprijemljiva za nižji delavski razred in študente, ki niso mogli kar tako kupovati hiš in avtov. Mnogi so se na dvigovanje cen v Ljubljani prilagodili s selitvijo v zgornja nadstropja v hišah staršev in dnevno migracijo na delo ali fakse s Prevozi.org.

Toda zakaj bi nam morala biti takšna ureditev samoumevna? Zakaj nam je samoumevno, da s svojo plačo ne moremo več pokriti bivanja v bližini delovnih mest? Zakaj nam je samoumevno, da bomo vsak dan poleg vse daljših šihtov preživeli še nekaj dodatnih ur v tranzitu? Zakaj nam je samoumevno, da so mesta, katerih proračun bogatimo, rezervirana za bogate? Vsak, ki bi na situacijo pogledal iz ptičje perspektive, bi zagotovo opazil absurdnost ekonomske ureditve, v kateri tisoče delavcev vsak teden naredi milijone kilometrov, da pridejo v službo. Še bolj pa bode v oči dejstvo, da velik del plač namenjajo odplačevanju kreditov za avte in kritju stroškov prevoza na delo! Kakšna izjemna potrata časa in denarja, da o posledicah za okolje sploh ne govorimo! Tudi če smo med srečneži, ki dobivajo nekaj povrnjenih stroškov, to ne more pretehtati, kako zelo smo morali prilagoditi svoja življenja in okolje, zgolj zato, da bo peščica bogatašev nekaj prihranila.

Zato je treba obrniti pogled: prav nič ni naravnega na tem, da so v krajih z delovnimi mesti cene bivanja neživljenjsko visoke. Nasprotno, gre za izjemno nepraktično ureditev, ki so jo postavile ozke interesne skupine (lastniki kapitala, politiki, nepremičninski špekulanti …), ceno pa plačujemo vsi ostali. Lastniki kapitala so se odločili, da bodo držali plače kar se da nizke in hkrati čim manj prispevali v skupno okolje. Politični razred se je odločil, da bo dobičke, ki jih v mestu ustvarjamo delavci, namesto v bivanjsko infrastrukturo, parke, vrtce in bolnice investiral v turistične zmogljivosti in luksuzne gradnje. Nepremičninarji so se odločili, da bodo iz nastalega kaosa povlekli ven karseda visoke rente. Logika kapitalistov je seveda preprosta: »Zakaj bi trgali delež od naših dobičkov za dostojno namestitev delovne sile, ko pa lahko ta na lastne stroške odjebe nazaj za obvoznico ali pa nam za privilegij življenja v mestu plačuje malo višje rente?« Nikakor pa na to logiko ne moremo pristajati vsi ostali. Kajti za okoljske obremenitve, ki jih povzročajo dnevne migracije, za vzdrževanje cestne infrastrukture in vsega ostalega, kar lastnikom omogoča kovanje dobičkov, plačujemo mi, ne pa oni. In ne pozabimo, da nam lastniki ne bodo nikoli vrnili tisoče neplačanih ur, ki smo jih preživeli v prometu, ko bi lahko počeli kaj pametnejšega.

Če bi želeli ob trenutni ekonomski rasti ustaviti suburbanizacijo, bi morali pač financirati ustrezno urbanizacijo – torej graditi nove stanovanjske zmogljivosti v skladu z rastočo potrebo po delovni sili. Ker pa hitra in nesorazmerna urbanizacija sama po sebi ni smiselna ali zaželena, je ob tem nujno še planiranje enakomernega regionalnega razvoja – torej načrtno razvijanje demografsko opustošenih regij in velikopotezno preusmerjanje dobičkov k novim, po možnosti zelenim industrijam. Žal pa je vlada na obeh področjih premalo dejavna in ji je za zdaj lažje razmišljati o širitvah avtocest kot pa o višjih davkih na kapital in investicijah v okolje. K resnemu premišljevanju jo bomo pač morali prisiliti prebivalci.

Seveda, lahko se sprijaznimo z žrtvovanjem svojega časa in med vožnjo poslušamo najljubše radijske oddaje, lahko si odrinjenost kompenziramo z različnimi drobnimi prednostmi malega kraja, lahko vrnitev na vas celo romantiziramo. Vse to je lažje kot trmasto vztrajanje v okolju, ki ti z vsako novo položnico sporoča, da v njem nisi dobrodošel. In pravzaprav je to del zgodovine delavskega boja – razredne napetosti med bogatimi in revnimi v mestih so se pogosto blažile prav s selitvami slednjih v prostrano podeželje. Toda dejstvo, da trenutno nimamo pametnih odgovorov na to ureditev, še ne pomeni, da jo moramo sprejeti kot naravno. Nujno je, da se med zahteve delavcev po dostojnih plačah in delovnih razmerah vrne tudi pogosto spregledano, a nič manj pomembno geslo: »Imamo pravico živeti v mestu, ki ga gradimo!«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.