Grega Repovž

Grega Repovž

22. 11. 2019  |  Mladina 47  |  Uvodnik

Denar je

V uredništvo smo ta teden prejeli javno pismo upokojenke Silvije Novak (naslovljeno sicer na ministrico za infrastrukturo Alenko Bratušek, a lahko bi bilo na kateregakoli ministra ali predsednika vlade). Pismo, v celoti ga objavljamo na četrti strani, je napisano občutljivo, preprosto in logično. Naj tu navedemo samo njegov ključni del:

»Starejši v naši državi smo postali blago, ki mu je rok trajanja že zdavnaj potekel. Tako se zdi, tako čutimo. Smo brez dostojanstva, sramežljivi in vase zaprti. Pa kljub temu nam še kdaj kakšna novica vzame sapo. Kot ta, zadnja. Država bo zgradila zapor, v katerem bo 400 obsojenih, za neverjetnih 68 milijonov (zadnja številka, končna zagotovo ne). Za nas starejše pa proračun predvideva desetkrat manj denarja, čeprav bi morala država ravno za nas zgraditi kar nekaj domov. Gotovo veste, da trenutno čaka na prosto mesto v domu blizu 11 tisoč starejših in da danes ni v vsej državi niti ene prazne postelje! Zraven prištejte še stiske njihovih bližnjih, ki nemočni nimajo kam s svojim ostarelim očetom, mamo, drugim … nepredstavljiva množica.«

Zakaj to drži, bomo utemeljili v nadaljevanju. Najprej velja zapisati, da je takšna logika sicer nevarna in populistična. Ni mogoče kar povprek primerjati, sploh, ko gre za čustveno občutljive stvari, stiske svojcev na primer. Vendar ne v tem primeru. Razlogov za to je več.

Načrt za gradnjo novega zapora, ki naj bi razbremenil moški zapor na Povšetovi ulici v Ljubljani in ženski zapor na Igu pri Ljubljani, izhaja iz časa ministra za pravosodje Lovra Šturma; penologi so ta predlog označili za inkvizicijsko-srednjeveškega. A za čuda je projekt nadaljeval tudi njegov naslednik Aleš Zalar. Utemeljitev, ki smo jo poslušali takrat, je bila bolj finančna: zaradi slabih razmer v zaporih je Slovenija po sodbi evropskega sodišča dolžna obsojencem izplačevati odškodnine. Nato je prišel minister Goran Klemenčič, ki je med navedenimi razlogi končno poudaril bistvenega: za gradnjo zapora naj bi dobili evropska sredstva. Na tej točki se bomo ustavili. Ko se na ravni unije pripravlja finančna perspektiva (kar je dejansko večletni proračun unije), vse države predstavljajo načrte in želje za posamezna področja, nato pa v neki točki sledi razrez sredstev. Iz Bruslja so dejansko dobili odgovor, da lahko v tej finančni perspektivi za te namene porabijo 50 milijonov evrov. In kaj so potem naredili vrli uradniki na ministrstvu za pravosodje? Množili so in delili. Namreč, Evropska unija takšne projekte sofinancira s 75 odstotki celotne investicije. Osnova je torej 50 milijonov evrov iz Bruslja. Nato so uradniki izračunali, da mora država k projektu primakniti svojih 25 odstotkov oziroma 16 milijonov evrov (in tako prišli do 68 milijonov evrov čez palec), da dobijo vseh 50 milijonov evrov evropskih sredstev. Tako je nastala cena zapora Dobrunje. Ne iz ocene stroškov investicije, ampak nasprotno – iz tega, koliko denarja je največ mogoče porabiti.

In kaj je najbolj absurdno? Zaradi tega projekta, če bo izpeljan, bo spet obveljalo, da v Sloveniji dobro črpamo evropska sredstva, ministrstvo za pravosodje (in z njim uprava za izvrševanje kazenskih sankcij) pa je celo zlata ptička.

Seveda to ne pomeni, da Slovenija ne potrebuje kakšnega dodatnega, manjšega in skromnejšega zapora. Ne potrebuje pa tega kolosa, ki mu najboljši penologi tako in tako nasprotujejo.

Ta primer še enkrat pokaže, da imamo v Sloveniji pripravljenih zelo malo resnih projektov za črpanje evropskih sredstev, zelo malo res premišljenih in razdelanih, zato gre vsak, ki je pripravljen in dodelan (pa če je še tako nerazumen), nemudoma v izvedbo, ne glede na racionalnost, učinkovitost porabe in sorazmernost glede na druge potrebe. Politiki potem rečejo, poglejte nas, res smo dobri v črpanju evropskih sredstev. A to preprosto ne drži. Tako danes sredstva troši na primer tudi ministrstvo za kulturo s projektom Kreativne baze. Ker je bil narejen in dodelan, je zanj dobilo sredstva, danes jih zakonito troši, pri tem pa je projekt popolnoma nesorazmeren glede na siceršnje potrebe kulture in umetnosti. Nič ni nezakonitega, dejansko je to težava tudi drugod po Evropi – a še vedno je neumno in nesorazmerno tako trošiti denar.

Velja še enkrat ponoviti: evropska sredstva niso podarjena, čeprav je morda videti tako, so sredstva, ki jih Slovenija tako ali drugače prepusti Bruslju, da se iz njih financirajo domači slovenski in seveda skupni evropski projekti.

A to še ni vse. V enakem odstotku je mogoče iz evropskih sredstev sofinancirati tudi domove upokojencev in upokojenskih skupnostnih oblik sobivanja – a Slovenija ni že 15 let za to porabila niti evra. Skupnostnih oblik sobivanja pri nas skoraj sploh ni, večini je ta izraz neznanka. Zakaj jih ni? Kako to, da zapor ja, domovi upokojencev in skupnostne oblike bivanja pa ne? Ker se pač ministrstvo za delo in socialne zadeve v zadnjih mandatih na tem področju ni angažiralo in ni pridobilo evropskih sredstev. Enako bi lahko rekli še za ministrstvo za infrastrukturo, ki se zadnjih 20 let ni prav nič angažiralo pri gradnji javnih stanovanj, to pa danes v stisko spravlja nadaljnjih 20 tisoč ljudi, ki niso dovolj premožni, da bi si lahko kupili stanovanje na pregretem trgu. V tem smislu bi zato lahko nazadnje celo rekli, da so bili na ministrstvu za pravosodje pač bolj pridni kot na drugih in da zato v tej državi hitreje moderniziramo zapore kot možnosti za bivanje upokojencev in bazo javnih stanovanj – ampak logike v vsem skupaj res ni.

Zelo jasno pa to kaže, kako pomembno je, kakšna oseba je minister, ki vodi posamezni resor. Ker sta bila v zadnjih letih na pravosodnem ministrstvu dva močna ministra, bomo pač gradili glede na druge potrebe nesorazmerno velik zapor, domov upokojencev in stanovanj pa ne. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Boža Smagur, Trzin

    Denar je

    Vsak večer me nekdo iz TV ekrana grozeče opominja, da v zadnjih 20-ih letih država ni zgradila nobenega doma za ostarele. In po možnosti še dodaja, kako grozno je število čakajočih. In se ob vseh teh informacijah vsakokrat spet sprašujem: kdo je ta država? Nismo mi država? Je država nekdo, ki v rokah drži ogromno malho z denarjem, ki nima dna in je vedno na razpolago? Ali občine nismo država? Ali obstaja država... Več

  • Biserka Marolt Meden, predsednica Srebrne niti

    Denar je

    Slovenija je tudi družba starejših. Več kot 600.000 nas je. Vsi imamo pravico do dostojnega življenja in vsi smo volivci. Več

  • Ksenja Lampe, Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij, Generalni urad

    Denar je

    Spoštovani, komentar Gregorja Repovža o izgradnji novega zapora v Ljubljani z naslovom »Denar je«, ki je bil v Mladini objavljen 22. novembra 2019, vsebuje napačne informacije, zato prosimo za objavo našega odgovora. Več