Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

29. 11. 2019  |  Mladina 48  |  Pamflet

Pohod abotnosti

Od zloglasnega kanala CO prek tajne policije, ki bi ukinila svoje nadzornike, pa do zaprtja bogate nacionalne knjižnice

Zadnji petek se je dogodilo neverjetno soglasje v parlamentu. Na predlog opozicijske SDS so razpravljali o gradnji razvpitega kanala CO in na koncu so brez enega glasu proti sklenili, naj okoljsko ministrstvo zadrži oziroma ustavi gradnjo kanalizacije čez vodno zajetje. Vsem se je zdelo nezaslišano, da bi postavili na kocko ljubljansko pitno vodo. Tudi minister Simon Zajc je zdaj prvič deloval kot varuh prirode in zagotovil, da bo ministrstvo zahtevalo presojo okoljskih posledic in da pod njim nevarnih odplak ne bodo peljali čez vodovarstveno območje. Cel državni in strankarski aparat je sklenil narediti konec samovolji ljubljanskega župana Zorana Jankovića.

A glej čudo – naslednji delovni dan so gradbeniki rili po zemlji in zasipali položene cevi, kot da se nič ni zgodilo. V igri je zaustavitev projekta in zahteva, da se del trase preusmeri stran z vodovarstvenega območja, ljubljanski župan pa investira javni denar v projekt, ki so mu lahko šteti dnevi. In čez čas se nam obeta filmski spektakel, ko bodo televizijske hiše posnele projekt izkopavanja že položenih kanalizacijskih vodov.

A bolj kot ta projekcija je pomenljiva ignoranca Jankovićevih, ki se obnašajo kot poslednji bogovi. Počutijo so kot najvišja oblast, nad katero je samo še nebo. Ne povsem naivno, ob gradnji CO so plačali agenciji za ustvarjanje javnega mnenja 50 tisočakov, da poskrbi za pozitiven imidž projekta. In vmes so se jim dogajali čudeži: ARSO, ki neizprosno zahteva presojo vplivov na okolje celo pri razširitvi nogometnih tribun ali gradnji manjših rastlinjakov, v njihovem primeru ni imel okoljskih zahtev. Zadoščalo mu je, da so največji gradbeni projekt prijavili za enostavni objekt, in ga je na lepe oči kot takega sprejel. Nad državljana, ki bi svoj načrt za prizidek k hiši na občini predstavil, kot da gre za gradnjo vrtne klopi, bi v hipu poslali inšpekcijo in ga do kosti oglobili. Bodo Jankovića in tovariše prijavili za sleparjenje, ko je dal gigantskemu projektu legitimnost teže pešpoti??????

Na drugem koncu države je v Mariboru župan Saša Arsenovič napovedal, da bo iz proračuna kupil gostilno Pri treh ribnikih. Občina se kani ukvarjati z gostinstvom, jutri bodo potem sklenili, da si omislijo še svojo banko in časopis. V tržnem gospodarstvu župani skrbijo za javne službe, ne pa, da vstopijo v tržno tekmo z gostilničarji, bankirji in časopisnimi založniki. Računsko sodišče, ki bdi nad smotrno uporabo javnega denarja, pa se za čuda ne oglasi; kot da ima sedež na drugi polobli.

Tako kot veliki župani pa postopa tudi SOVA, ki zahteva kazenski pregon svojega nadzornika v podobi parlamentarne komisije KNOVS. Še več, pripravlja zakonski predlog, po katerem bi je ta več ne nadzorovala, ampak bi nadzorstvo porazdelili na različne službe. Noro, tajna policija zahteva, da ji razpustijo nadzorno institucijo, osrednji mediji pa o tem poročajo kot o verbalnem sporu med KNOVSOM in SOVO? Si je predstavljati, da bi mafijozo, ki bi ga preganjalo tožilstvo, zahteval zakonsko spremembo, po kateri bi tožilstvu vzeli pravico preganjanja kriminala?

Da je zadeva peklensko resna, kaže poziv predsednika Boruta Pahorja predsedniku vlade, da naj nemudoma skliče Svet za nacionalno varnost. Toda slednji v podobi Marjana Šarca jemlje politiko kot štos, kot poziv, o katerem velja premisliti. Naenkrat imamo na glavo postavljeno realnost: v SOVI so, kot kažejo evidence, zaposlili lepo N., Šarčevo prijateljico, kar poskuša preveriti parlamentarna komisija pod vodstvom Mateja Tonina, a vrh SOVE in premier se izmikata pričanju pred komisijo, namesto tega pa so kazensko ovadili parlamentarno komisijo in njo obtožili delovanja v strankarske namene???????

Šarčeva vlada se sicer postavlja z bogatim proračunom, ki ga deli na vse strani, in vsevprek javlja, kako vsakdo in vsi bolje živijo, a Inštitutu za novejšo zgodovino (INZ) so za 50 tisočakov znižali dotacije. Reč je eskalirala v napovedi, da bo inštitut zaprl svojo knjižnico za javno uporabo. No, tokrat se je zgodil upor: številni raziskovalci in kulturniki so podpisali ostro peticijo proti ukinitvi biblioteke, in to posamezniki tako levih kot desnih političnih pogledov, med njimi celo taki, ki so tako sprti, da med seboj sploh ne govorijo. Spoštovanje bogate knjižnice, ki ima edinstven fond literature, je samoumevno pripoznano kot splošna nacionalna kulturna dediščina, za katero se velja boriti.

A poglejmo samo manjkajočo vsoto, ki je privedla do napovedi zaprtja biblioteke, ki omogoča proučevanje in pisanje pomembnih humanističnih in družboslovnih del o slovenski zgodovini. Enako vsoto je brez težav namenil župan Janković samo za propagando za zloglasni kanal CO. Ministrica za kmetijstvo Aleksandra Pivec je kot državna sekretarka prejela skoraj 40 tisočakov iz javnega razpisa Turistične gospodarske zbornice za »študijo«, v kateri je potrdila, da se investicija v znanje izplača tudi v turizmu. Državne institucije torej objavljajo razpise tipa: ali je voda pomembna pri rasti rastlin?, zanjo pa plačujejo v vrtoglavih zneskih.

Vsekakor bi morali ta umotvor objaviti na spletnih straneh vlade.

Vlada, ki prek svojih služb in zvez plačuje take abotnosti v korist državnih aparatčikov, pa enake vsote ne nameni za obstoj nacionalno pomembne knjižnice INZ.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.