Grega Repovž

Grega Repovž

3. 1. 2020  |  Mladina 1  |  Uvodnik

Spopad za novo ekonomijo

Trgovinska vojna, ki so jo pod predsednikom Trumpom pred tremi leti začele ZDA zlasti s Kitajsko, delno pa tudi z Evropo, utegne leta 2020 dobiti nadaljevanje – povzročila ga bo Evropa sama, ker hoče preiti na čistejše tehnologije, hiti pa zlasti zaradi interesov Nemčije, svoje prve gospodarske sile. Nemčija hiti, tokrat hoče biti prva v razvoju. Načelno je dobro, da ima Evropa vsaj en motor razvoja, sicer bi stopicljala na mestu. A da bo lahko začela na svetovnem trgu uveljavljati čisto tehnologijo, da bo torej lahko sledila svojim zavezam o zmanjševanju izpustov, se bo morala v ekonomskem smislu najprej nasloniti na danes na prvi pogled zastarelo obliko izvajanja varovanja lastnih interesov: na carine in davke. To pa spremeni vse.

Evropska podjetja res hitijo razvijati čiste tehnologije, pri tem pa se v vseh industrijskih panogah zavedajo, da bodo izdelki in storitve, proizvedeni čisto, imeli višjo ceno in da bo ta na svetovnem trgu nekonkurenčna ceni na stari način proizvedenih izdelkov in storitev. Tega seveda ne počnejo vsa evropska podjetja in ne v vseh državah, slovenska industrija in država sta na primer zgolj zelo pasivni opazovalki dogajanja, nič več od tega, na nekaterih področjih pa zavestno postajamo celo odpad bolj razvite Evrope, saj bo ta umazano tehnologijo poskušala seliti na obrobje. A vrnimo se k razvitejši evropski industriji: v trenutku, ko bo ta nova tehnologija začela prihajati iz tovarn, lahko podjetja, ki bodo prešla na čistejše oblike proizvodnje, začnejo izgubljati stranke na svetovnem trgu in seveda tudi v Evropi sami, če za njimi ne bosta stali njihova država in širša skupnost, torej Evropska unija. Nemška vlada je na primer ena izmed tistih evropskih vlad, ki so dale jasen signal podjetjem, naj se projektov nove, čistejše industrijske proizvodnje lotijo nemudoma, pri čemer so podjetja dobila jasno zagotovilo, da bo država tista, ki jih bo pri tem varovala tudi na svetovnem in evropskem trgu (ta je notranje enako brezobziren). Kot smo zapisali: zadnjih pet let, še zlasti pa zadnji dve leti nemška industrija hiti, že leta 2020 naj bi na trg prišlo nemalo prelomnih materialov in produktov – pri čemer je vnaprej jasno, da vsaj prva leta ne bodo konkurenčni izdelkom, ki se izdelujejo na podlagi starih umazanih tehnologij, že zdavnaj amortiziranih postopkov in izteklih patentov.

Nekaj zgodovinske ironije je v tem, da bo Evropa pohod čistejše industrije in seveda novega načina varovanja svojih interesov začela dejansko prav z – jeklom. Jeklo bo prelomno. Prvo jeklo brez izpuščanja ogljikovega dioksida bo v letu ali dveh prišlo na trg, a v novo svetovno ureditev na tem področju bo Evropska unija začela konkurente siliti že leta 2020. Tak je program evropske komisije.

Veliko simbolike je v tem. Na prvem mestu je simbolično seveda kar jeklo samo, ki je še danes veliki označevalec te stare, umazane industrije, simbol stoletnega onesnaževanja, ki je včasih iz krajev in pokrajin delalo sivorjave pustinje smoga in prahu, ki se je zažiral v vsako luknjo, se masten prilepil na vsako okno in rjavo barval reke in drevesa. In drugič, ne moremo mimo tega, da je bila Evropska unija leta 1950 dejansko ustanovljena kot skupek držav, ki so hotele zavarovati svojo proizvodnjo premoga in jekla.

O novem (dejansko starem) načinu varovanja evropskih interesov zaradi prilagajanja podnebni krizi zato jasno govori tudi predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen, ki je v program komisije vključila uvedbo davka na ogljikov dioksid v Evropi. Kot pravi, preprosto ne smemo dovoliti, da bi evropski trg preplavilo poceni, morda celo državno subvencionirano jeklo iz Kitajske, ki bi ga še vedno proizvajali do okolja neprijazno, ko se bo začelo proizvajati jeklo brez izpuščanja ogljikovega dioksida. »Za poštene pogoje konkurence potrebujemo davek na ogljikov dioksid ali pa naj Kitajska uvede trgovanje s certifikati, to bi bilo še bolje.« Drugo seveda v tem trenutku ni realna možnost.

Ta napoved zelo jasno kaže, da se bo Evropa začela gospodarsko vesti drugače. Druge velesile pa ne bodo stale križemrok. Svetovno gospodarstvo se torej utegne močno spremeniti, razlog bo seveda okoljska kriza, na katero vse države ne gledajo enako. Utemeljitve za ravnanje različnih držav ne bodo imele niti skupnega imenovalca, vsi preprosto ne sprejemajo podnebnih sprememb za dejstvo, pri čemer bodo utegnile ZDA za Evropo pomeniti celo večjo težavo kot Kitajska, ki ne spada med države, aktivne zanikovalke podnebnih sprememb.

Okvirji mednarodnega poslovanja se leta 2020 začenjajo zelo spreminjati, motor teh sprememb bo Evropa, to jo postavlja v nov, če ne močnejši pa vsaj izrazitejši položaj, pri čemer pa še zdaleč ni rečeno, da se bodo stvari odvrtele v skladu z načrti prav te Evrope.

Obrat bo v začetnih letih veliko stal. Ni dvoma, da bodo evropske države (in unija) morale pomagati podjetjem. Pomoč bo nenadoma postala pomembna postavka državnih proračunov, tako ali drugače, kot plus ali minus. Industrijo čakajo leta težkega prilagajanja same proizvodnje, trga in navad na nove okoljske standarde. To ni samo ekonomsko vprašanje, ampak tudi politično, saj lahko marsikatero državo dogajanje tudi politično strese (ne gre pozabiti francoske izkušnje). Znotraj Evrope ne bo vnaprej zagotovljene solidarnosti med državami, ampak si jo je treba izboriti zdaj. Zlasti to velja za šibke in obrobne države.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.