Grega Repovž

Grega Repovž

17. 1. 2020  |  Mladina 3  |  Uvodnik

Vlada pada, mlada čokolada!

Zgornji naslov je edini racionalen naslov glede na dogodke zadnjih dni. Ni jasno, kaj ali kdo vpliva na histerijo v slovenski politiki, so to res le politiki, ki prosto po Šarcu kurijo žar, ko zajec še teka po gozdu, so morda taki le mediji, gre za neuravnovešenost posameznikov ali politične kaste v celoti, ali pa ima dejansko polna Luna tako močan vpliv na slovenskega homo sapiensa. A pojdimo po vrsti. In prvi je na vrsti kongres stranke DeSUS, ki se bo zgodil v soboto. No, pri tej histeriji imajo kar nekaj prstov vmes mediji. Čudno politično kulturo razglašajo zadnje čase. Od kdaj naj bi bilo namreč samoumevno in logično, da se delegati pred kongresom izrečejo o tem, koga bodo – pazite – na tajnem glasovanju podprli? A mediji zahtevajo prav to. Zadeva se je v nekaj tednih tako stopnjevala, da smo ta teden že poslušali, kako je nenavadno, da celotna poslanska skupina ne podpira Karla Erjavca in da očitno poslanci nimajo enakega mnenja. Res? Od kdaj je pa normalno in prav, da imajo vsi poslanci enako mnenje? Od kdaj je edino prav in zveličavno, da vsi podpirajo dolgoletnega predsednika? In od kdaj moraš pred tajnimi volitvami javno povedati, koga podpiraš?

Še več: kaj je narobe, če se na kongresu neke stranke pojavijo protikandidati? Od kdaj je to problem? Res je sicer, da imamo v Sloveniji praktično samo še osebne stranke in da si za te stranke res težko predstavljamo, da bi jih vodil še kdo drug kot človek, po katerem se imenuje. Res čudno namreč zveni na primer Maša Kociper, predsednica Stranke Alenke Bratušek. Ali pa Damir Črnčec, predsednik Liste Marjana Šarca.

No, verjetno to dojemanje demokracije izhaja vsaj malo iz očaranosti nad edino res urejeno stranko v Sloveniji: namreč nad SDS. Tam se res ne sprašujejo o tem, kdo vse bo kandidiral za predsednika, pa čeprav v imenu stranke ni nikjer napisano Janez Janša. A vrnimo se k stranki DeSUS. Stranka ima redni volilni kongres. Seveda je napeto za njene člane. Vendar pa sta favorita na teh volitvah dva ministra te vlade, ki zagovarjata podobne usmeritve, ne gre torej za razkol, nasprotno, pred našimi očmi poteka najbolj normalen in demokratičen postopek. In dan po tem bo imela pač stranka ali starega predsednika ali pa novo predsednico. Zakaj bi moral Karl Erjavec potem odstopiti kot minister? Zakaj bi to morala storiti Aleksandra Pivec? Se je vsem zmešalo? Od kdaj je demokracija to, da mora morebitni poraženec v tekmi za predsednika stranke potem zapustiti vse druge funkcije?

Jasno je sicer, od kod prihaja to prižiganje kresnih ognjev. Pač od tistih, ki bi na vsak način radi destabilizirali vlado. Torej iz opozicije. Pa je s tem kaj narobe? Pač ne. V nedeljo je v oddaji Politično s Tanjo Gobec nastopil Janez Janša. Pripravite se, vodjo SDS bomo namreč v naslednjih vrsticah vzeli v bran. Ker je pač govoril to, kar govorijo predstavniki opozicije. Da je vlada zanič, da je stanje nevzdržno, da ni sposobna izvesti nobene reforme. Seveda je namigoval, da morda pa nastaja nova koalicija. Pač poskuša. Kdor je v opoziciji, ves čas poskuša narediti drugo vlado. To je njegova služba. Nadaljeval je Matej Tonin, spet iz opozicijske stranke. In tudi on je rekel, da pogovori potekajo. In namigovala sta, da bo morda novi mandatar nekdo tretji, pri čemer je Tonin kot tega tretjega videl sebe.

Seveda se kaj kakšnega lahko zgodi kadarkoli. A vendar bi pričakovali malo več zdrave pameti pri odzivu na te nastope. Si Janez Janša res želi imeti šibko vlado? Verjetno ne. Njegov namen je jasen: delati koalicijske stranke in predvsem premiera živčne. Ker to je pač dober način, da gre koalicija v franže. Tako se to dela: opozicija seje razkol in poskuša člane koalicije pripraviti do tega, da si v obraz zmečejo čim večje grobosti. In ta koalicija res pade na vsako provokacijo. Janša podreza in že se obmetavajo. Ta teden sta se obmetavala premier Šarec in Erjavec. Še malo bolj grobo kot ob zadnjem sporu. Ampak enkrat bodo šli predaleč, računa Janša. Tako daleč, da ne bodo mogli več nazaj. Morda ne ta teden. Morda ne ta mesec. Ampak enkrat bodo šli.

To seveda ne pomeni, da bo v tistem trenutku oblast prevzel Janša ali pa kdo drug, nekdo, ki bo dovolj ambiciozen, kot se je izrazil Janša. Pomeni, da bo zato kakšen minister ob interpelaciji dejansko padel. Na primer. Prevečkrat smo že sedeli na tem norem strankarskem vrtiljaku, da bi nas to lahko presenetilo.

Seveda bi lahko obstajali tudi vsebinski razlogi za te poskuse destabilizacije vlade in koalicije. Konec meseca bo zadnje branje zakona, ki ukinja dopolnilno zdravstveno zavarovanje in ustavlja nadaljnjo privatizacijo zdravstva. SDS in NSi ne skrivata, da sta povezana z zavarovalniško-zdravstvenim lobijem, ki poskuša z vsemi sredstvi ustaviti to zakonsko pobudo, tudi DeSUS ne skriva teh vezi. Bi bil to lahko razlog, da poskušajo pred ključnim odločanjem destabilizirati vlado? Morda. Ne gre namreč samo za zdravstveno zavarovanje, ampak za javno zdravstvo kot celoto. Ali kot pravi dr. Trampuž iz berlinske Charité v intervjuju v tokratni Mladini: »Privatizacija zdravstva je pot v pekel.« In ni jih malo, ki bi radi na tej poti zaslužili.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.