Izgubljeni spomin

Bernard Nežmah

7. 2. 2020  |  Mladina 6  |  Pamflet

Na zadnjem vrhu Evropske unije so se odločali, kakšen del proračuna bodo članice po odhodu Velike Britanije plačevale v skupni proračun. Na srečanju so razpravljali predsedniki vlad, Slovenije pa ni zastopal premier, ki je nenadoma zbolel. Ga je nadomestil kdo izmed ministrov? Nak, slovenski predstavnik je bil eden Šarčevih sekretarjev, ki ga niti slovenska javnost ne pozna. Dogodek je moral biti videti grotesken: na eni strani so bili prvi možje velikih evropskih držav, na drugi tretjerazredni gost iz Slovenije.

Demokratične države imajo drugače natančen protokol, kdo bo nadomestil prvega moža administracije v nepredvidenih okoliščinah. Američani so tu še posebej skrupulozni - predsednik in podpredsednik se nikoli ne peljeta skupaj v letalu. Za vsak primer, nikoli ne veš … No, tudi Slovenija ima podpredsednika vlade, trenutno v podobi zunanjega ministra Mira Cerarja, ml. Torej bi bilo logično, da obolelega premiera na srečanju z EU voditelji nadomestil njegov podpredsednik. Toda šef vlade je za namestnika raje izbral anonimnega birokrata. In sledil tradiciji partijske Jugoslavije. Ta je leta 1963 uvedla funkcijo podpredsednika države, ki jo je zasedal Aleksander Ranković, no. 2 v državi. Zgodovinarji so potem njegovo odstavitev leta 1966 povezali z njegovim obiskom v Sovjetski zvezi, kjer je eden izmed visokih gostiteljev dvignil ob napitnici čašo rekoč: na bodočega predsednika Jugoslavije! Ko so besede prišle na uho Josipu Brozu Titu, so bili Rankoviću šteti dnevi. Nato so izbrali novega podpredsednika, ki je bil Koča Popović, komandant partizanske armade in dolgoletni zunanji minister. Toda v manj kot enem letu se je njegovo predsednikovanje končalo, ker so preprosto ukinili podpredsedniško funkcijo. Za Tita je bilo namreč nezamisljivo, da bi hodil po državi nekdo, ki bi bil njegov formalni naslednik, kaj šele, da bi sprejel delitev oblasti.

V tem mu je Šarec podoben, v intervjuju za Mladino je nedolžno povedal, da je pri izbiranju slovenskega komisarju EU zasoliral. V vladi je imel kar nekaj kandidatov za to mesto, on pa je odločil, da se razprave v imenu koristi države reši tako, da je sam predlagal Janeza Lenarčiča. Ideja koalicijske vlade je po Šarcu to, da partnerje postavi pred izvršeno dejstvo, ne da bi z njimi našel konsenz.

Zdaj ponuja skupen nastop na volitvah stranki SMC. Danajsko darilo, še zlasti, če se spomnimo, kako je potekalo sodelovanje LMŠ, SMC in SAB pred evropskimi volitvami, ko so snovali skupno listo kandidatov. Nekega jutra sta na delovni sestanek na sedež njegove stranke prišla Miro Cerar, ml. in Alenka Bratušek s svojimi predlogi. A takoj ko sta vstopila, ju je čakalo presenečenje – Šarec jima je sporočil, da se je vmes odločil, da na volitve odide samostojno z LMŠ. Teve kamere so potem ujele dolga obraza Bratuškove in Cerarja, ki ju je odpravil kot osnovnošolca, saj jima ni niti vnaprej sporočil, da sodelovanje prekinja. In televizije so gledalcem prinašale posnetek zmagovalca, ki je ukanil dva strankarska voditelja. Njegov rating je kajpak rasel, njun pa še bolj upadel. Politiki prenesejo marsikaj, pozabijo na včerajšnje besede in osebna ponižanja, toda kako naj SMC stopi še enkrat na led Šarčeve španovije, ko pa se ta lahko vsak hip premisli?

Pred dnevi je Sodišče evropske unije odločilo o slovenski tožbi zoper Hrvaško zaradi neizpolnjevanja arbitražnega sporazuma in sporočilo, da je v tej zadevi nepristojno. In kaj to pomeni? Osrednje televizije so prenašale besede članov slovenske vlade, ki so zadevo prikazovali kot zmago, saj da je sodišče zapisalo, da je treba arbitražo spoštovati, ter komentarje hrvaških državnikov, ki pa so sodbo pospremili z besedami o veliki hrvaški zmagi. Toda nobena izmed velikih televizijskih hiš ni postregla s stanjem stvari. Kdo je zmagal v pravnem sporu med dvema akterjema? Pa je odgovor povsem enostaven, saj zadošča že pogled v arhiv nacionalke in POP TV, ki beležita, da je pred sojenjem hrvaška vlada zahtevala, da naj se sodišče izreče, da je nepristojno za reševanje take tožbe, slovenska pa je terjala, da odloči. Ergo - zmaga hrvaških argumentov je popolna. Ravnanje velikih televizij je v istem horizontu, kot je bilo poročanje nemških medijev o vojaških porazih v severni Afriki med drugo vojno, ko so poraz nemške armade opisovali kot - zmagoviti sunek nazaj.

A če stopimo prek zgodovinskih analogij, imamo opraviti z modernim fenomenom izbrisa spomina, kjer ljudje sproti pozabijo, kaj se je dogajalo nekaj mesecev nazaj in jim mediji narišejo novo sliko realnosti in preteklosti. Sposobnost, da bi človek sam presodil pomen dogodkov, je praktično pogubljena. Saj res, zakaj bi se obremenjeval z lastnim spominom, ko pa je tu splet, ali še bolj enostavno – mediji, ki mu povedo, kaj je bilo in kaj je.

Eden redkih stvarnih dogodkov se je nedavno odvil v Šoštanju, kjer je na zboru meščanov vodstvo TEŠ pojasnjevalo, kako nameravajo v prihodnje poleg premoga kuriti še z nenevarnimi odpadki in da to nima škodljivega vpliva na okolje. In kdo bo ocenil vpliv dodatnega sosežiganja? Po slovenskem pravnem redu gre tako, da investitor najame okoljsko podjetje, ki mu izdela oceno. Ker je dober plačnik, so potem takšne okoljske študije vse po vrsti v prid naročniku. Ne pomnimo namreč primera, ko bi kdaj kakšna cementarna, sežigalnica ali kemična tovarna sporočila, da odstopa od svojega projekta, ker je pridobila mnenje, da bi bila načrtovana proizvodnja nevarna za okolje. No, direktor Teša Mitja Tašler odpravlja vse skrbi z besedami, da je to korak k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov in prispevek k zeleni energiji.

Domačini, zeleni od besa, pa si ne pustijo vzeti pravice misliti in vedeti ter še naprej ostro nasprotujejo načrtu o množičnem kurjenju odpadkov, ki naj bi v dolino prineslo vsesplošni razcvet.