Grega Repovž

Grega Repovž

30. 4. 2020  |  Mladina 18  |  Uvodnik

Pravica do protesta

Ko so preteklo sredo policisti na osrednjem ljubljanskem Trgu republike popisali ljudi, ki so na tla položili iz papirja izrezane podplate, hkrati pa niso popisali tistih, ki so samo stali, so storili nekaj, kar se v republiki Sloveniji še ni zgodilo: kot prekrškarje so obravnavali ljudi, ki so izkazovali politična mnenja. Na takšnem izražanju političnih mnenj je ta država utemeljena. In njena utemeljitev na protestnem izražanju mnenj izhaja iz leta 1988, natančneje iz maja tega leta, ko so aretirali četverico. Vse politične oblasti doslej so razumele, da je protest v tej državi prekleto resna zadeva. Vsi, ki smo protestirali leta 1988, tudi tisti, ki smo bili takrat mladoletni, od takrat vemo, da je to naša neodtujljiva pravica, izraziti svoje mnenje in pokazati nasprotovanje oblasti.

To ne pomeni, da oblast protestnikov ne more kritizirati. Vendar pa se protest, tudi če se z njim ne strinjaš, v tej državi spoštuje. Celo najbolj neprepričljivega protestnika, nekajkrat je bil en sam, se v sodobni zgodovini te države nihče ni nikoli niti dotaknil niti ni posegel v njegovo odločitev, da protestira. Nekateri so bili pred vlado mesece, dan in noč, spali so pred njenimi vrati. Vsi so to spoštovali.

S to pravico so v tej državi zrasle generacije. Morda se sliši patetično, a je zelo realno: brez protestov ne bi bilo ne te države, ne njene državnosti, ne samostojnosti. Iz protestov in tega, da jih oblast spoštuje, je zrasla ta država. Ne le ta – protesti so nedotakljiva pravica po vseh demokratičnih državah.

Tudi Demosova oblast je kmalu po prevzemu vlade doživela množične proteste, še pred osamosvojitvijo. To so bili protesti dijakov zoper maturitetni izpit, ki ga je Demosova vlada uvedla preveč rokohitrsko. Vendar je tudi takrat oblast, nova vlada pod vodstvom Lojzeta Peterleta, razumela, da so protesti preresna zadeva, in jih ni preprečevala, nikogar ni kaznovala, ampak se je s protestniki pogovarjala.

Protestov si seveda ne želi nobena oblast. Vendar so v Evropi in v tej državi stalnica in imajo posebno mesto v njeni zgodovini, v njeni ustavi in v krvi prebivalcev te države. Ne le zaradi leta 1988, tudi zaradi leta 1968. In seveda zaradi leta 2012.

Oblik protesta je veliko. Grafit je tudi protest. In ker je zdaj država v posebnem stanju, oblast pa koronavirusno bolezen izkorišča, da posega v ranjeno družbo, ki se ne more braniti, nastajajo nove oblike protestov. Polaganje iz papirja narejenih podplatov, križcev, ki naj bi označevali protestnike, ki v skladu z vladnim odlokom stojijo dovolj narazen, vožnja s kolesi po prestolnici in okoli stavb oblasti so oblike protestov, ki so spoštljivi do današnjega položaja in v resnici izraz visoke omikanosti protestnikov. Zato niso nič manj resni in jasni. Drži, vmes so bili tudi protesti, ki jih je organiziral Vladislav Troha. Bili so čudni protesti, zaradi nereda, ki je vladal, se je čutilo nelagodje celo med protestniki – in vendar na njih ni bilo več kršitev sanitarnega reda kot na primer na pohodu ob Kolpi, ko so se predsednik republike, obrambni in notranji minister z gosti preveč sprostili. A tudi to se je dogajalo po tem, ko se je razkrilo, da je minister Hojs mirno odšel kosit travo okrog svoje počitniške hišice, še preden je bilo to sploh dovoljeno. Za dvoličnost so ljudje še posebej občutljivi.

Razumemo, da so za premiera Janšo danes protesti nekaj, kar ga iztirja in mu krade spanec. Ironija je, da človek, katerega svoboda in tudi politična kariera večidel izhajata prav iz protestov, katerih glavni promotor je bila (skupaj z Radiem Študent) revija, ki jo držite v rokah, danes tako zelo prezira proteste. Pri tem je tudi v sodobnem času njegova stranka med najbolj dejavnimi organizatorji protestov že vseh trideset let. Nekateri so bili zelo dvomljivi, na primer tisti pred sodno palačo. Pa jih ni nihče preprečeval. A ne izhaja le Janša iz protestov. Ironija zgodovine je, da je socialdemokratsko zvezo, iz katere je Janša kasneje naredil to narodnjaško populistično skrajno SDS, ustanovil France Tomšič, ki je organiziral prve prave sindikalne proteste v socialistični Sloveniji, znamenito stavko litostrojskih delavcev. Še več: iz teh protestov je stranka tudi nastala.

Prav ta stranka se je danes postavila zoper proteste s silo policije in nasilnim notranjim ministrom. Popisuje in z visokimi kaznimi globi protestnike. Ne samo to, selektivna je, kaznuje le tiste, ki izražajo politično mnenje. Poskuša prestrašiti ljudi. Vemo, zakaj: ironija zgodovine je (tretjič), da so marca 2013 Janšo in SDS z oblasti odnesli prav vseslovenski protesti, velika vstaja po vsej Sloveniji. Niti v času četverice protesti niso bili tako siloviti in množični kot takrat.

Janšev strah je upravičen in živčnost njegovega policajministra Hojsa je le posledica zavedanja, da jim za takšno ravnanje proti protestnikom manjka ne le legitimnosti, ampak tudi legalnosti. A ne znajo drugače. Odkrito sovražijo, odkrito prezirajo, niti javno se ne zadržujejo več.

Toda če ne bi prezirali in bi poskušali razumeti, bi vedeli tudi, da s takim ravnanjem ne bodo ustavili protestnikov. En izbrisan politični grafit pomeni sto novih. Enako je s protesti.

V resnici smo že stopili v tisti trenutek, ko bodo morali v NSi, SMC in DeSUS začeti zelo hitro razmišljati o smeri, v katero SDS obrača Slovenijo. Številne tanke meje so ministri SDS v teh tednih že prestopili, grobo in brez razloga. In prestopili so jih lahko le zato, ker imajo te tri stranke za talce. Da so se v ta položaj spravile same, je zdaj manj pomembno. Vprašanje je le, kdaj se bodo zavedele, da postajajo procesi nepovratni in da SDS trka na njihova vrata. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.