Grega Repovž

Grega Repovž

24. 7. 2020  |  Mladina 30  |  Uvodnik

Priložnost za Tanjo Fajon

Drugi mesec zaporednega merjenja javnega mnenja se Socialdemokrati pod vodstvom Tanje Fajon utrjujejo na vodilnem mestu na levem delu političnega pola. Debati, ali so socialdemokrati sploh leva stranka, se ne moremo izogniti že v prvem odstavku. Načelno so, predvsem zgodovinsko gledano seveda so, a tretja pot jih je zapeljala v spogledovanje z neoliberalnimi pogledi ter užitki denarja in bogastva, iz katerega se razen v res redkih državah (Portugalska) še vedno ne znajo izviti. Tudi zato so postali tako podobni desnosredinskim strankam, ki pa imajo (na svojo srečo) za sabo tudi cerkev in obvladajo več populističnih (tudi zelo mejnih) prijemov, zaradi česar tradicionalna volilna baza socialdemokratov po Evropi in tudi drugod po svetu ne vidi več pravega razloga, zakaj bi sploh volila socialdemokrate.

Nemški socialdemokrati so največje žrtve te utvare: tako zelo so zašli, da se danes zdi prva socialdemokratka v Nemčiji kar Angela Merkel. No, slovenski Socialdemokrati so še malo bolj zavoženi. Prepleteni so s podjetniškimi interesi; ko kje pogleda ven kakšen čuden posel, v katerega je vpleten član SDS, se nemalokrat pokaže, da vrečo drži tudi kakšen socialni demokrat. Najhujši primer je seveda Teš, ki še danes visi nad stranko – oziroma kar celotno področje energije. To stranko, kjer so interesne skupine res izjemno močne, je zdaj prevzela Tanja Fajon. Javnost ji je naklonjena.

Izbira Tanje Fajon za naslednico Dejana Židana je znotraj nabora SD dejansko dobra izbira, niti ne zelo tvegana. Je polnokrvna političarka, za slovenski prostor pa je osvežujoče, da se je politično kalila v evropskem parlamentu in ne v domači politiki – preprosto gre za drug način komunikacije. Dejstvo je, da slovenski politiki manjka svetovljanstva in razumevanja, kako je zunaj teh dolin in gričev dejansko videti svet – če bi bili zlobni, bi zapisali, da bi moral vsak, ki si želi vstopiti v slovensko politiko, vsaj nekaj mesecev preživeti v tujini, da bi uvidel, da ta država in njene težave niso prav nič ekskluzivne. Pač, to prepričanje je eden temeljnih problemov te države: malodane vsem se zdi, da je vse tukaj hkrati najboljše in najslabše. Užaljeni smo takoj, ko kdo ne pohvali vsakega našega kamna, hkrati pa smo prepričani, da nikjer stvari ne delujejo tako slabo kot ravno pri nas. Kar seveda ne drži: Slovenija in Slovenci nismo prav nič posebni, s čimer se je verjetno tudi zaradi majhnosti, frustracijo, ki jo s tem uravnotežujemo, težko sprijazniti. Tanja Fajon je tudi borka, je ambiciozna: to se je pokazalo prav v Bruslju, kjer se ji je znotraj socialdemokratske frakcije parlamenta uspelo umestiti visoko, postala je prepoznavna – kar ni uspelo doslej niti enemu drugemu slovenskemu poslancu. To namreč ni lahko: vse dobro o Evropi, a zahodnjaki nad vzhodnjaškimi kolegi pridno vihajo nosove. No, zdaj ko je vzhodna Evropa polna zahojenih samodržcev, imajo upravičene razloge, da se zgražajo (nad nami).

A vrnimo se k Fajonovi. Verjetno se prenove in očiščenja stranke vsaj nekaj časa ne bo lotila. Poraz bi bil v tem trenutku neizbežen, zato je to treba sprejeti z razumevanjem. A vendar bo morala hitro profilirati stranko, jo torej zapeljati v levo (s čimer ne mislimo na več obiskov v Dražgošah, ampak politično). To ne bo lahko, v trenutku, ko to stori, bodo namreč ogroženi sinekurni interesi, ki jih je polna stranka. A če tega ne bo naredila, ji bo podpora med volivci hitro začela plahneti. Obe drugi strani na levi sta namreč dejansko tako ideološko kot programsko neprimerno močnejši, pa čeprav kadrovsko šibkejši: Levica ima zelo močan program, zelo izdelane smernice, ki jih tudi uspeva realizirati – in to celo iz opozicije. Tako je bilo v času Cerarjeve vlade, v času Šarčeve in celo zdaj – poglejmo, kako daleč so pripeljali ukinitev nedeljskega dela trgovin, čeprav vlada Janša. V svojih levih pozicijah je od Socialdemokratov močnejša tudi LMŠ – predvsem zaradi poslanske skupine in tudi predsednika stranke Marjana Šarca, ki mu uspeva zelo dobro nagovarjati to volilno telo. Seveda pa imata LMŠ in Levica problem: volivci so nad njima razočarani, še vedno ju dojemajo kot krivi, da danes v Sloveniji vlada Janša. Le delno je ta občutek volivcev tudi utemeljen. In prav zaradi tega občutka (in seveda, ker je nov obraz v domači politiki) ima Tanja Fajon danes visoko javnomnenjsko podporo.

A čeri je veliko. Prevzetnost, ta prvi problem slovenske politike, Fajonova se zdi dovzetna zanjo. Kako rado odnese v višave slovenske politike! Ogledati si velja ubogo Aleksandro Pivec, ki zdaj zaradi dobljene moči deluje kot na steroidih. Nobene skromnosti, ena sama – kar malce grozljiva – samovšečnost. Moč iz človeka res naredi pokvarljivo blago. In na drugi strani seveda, s prevzetnostjo hodita z roko v roki, je preobčutljivost. Slovenska politika je polna kalimerov, užaljenih veličin, ki nenehno stokajo in tarnajo. Prvak v tem je seveda prvi kalimero v državi, Janez Janša. Ves čas ena sama užaljenost in stokanje ter nato maščevalno kazanje s prstom. Pomislite: ta človek kar naprej vije roke, kako so vsi proti njemu (začenši z mediji, seveda), a je edini človek, ki je bil minister v treh vladah in ki je že tretjič premier – in še vedno trdi in res verjame, da se mu vseskozi dogajajo krivice. Kako je to sploh mogoče? A pomembnejše vprašanje je, ali bo v to odneslo tudi Tanjo Fajon. Edini izmed vseh predsednikov strank slovenskega parlamenta, ki tega ne počne, ki torej zmore nekaj samorefleksije, je v tem trenutku Luka Mesec. Za Fajonovo še ne vemo.

Veliko bo jasno že zelo kmalu. Počasi se bo namreč pokazalo, na katere ljudi se bo v stranki in zunaj nje Fajonova naslonila. Kdo ji bo svetoval. To je vedno test, iz katerega je mogoče prebrati prihodnost nekega politika oziroma političarke.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.