Grega Repovž

Grega Repovž

31. 7. 2020  |  Mladina 31  |  Uvodnik

Zavestna malomarnost

»Če koga povozite z avtomobilom, ker niste bili pozorni, vam sodijo na sodišču. Če pa umre desettisoče ljudi, ker ste sprejeli neprimerno politiko, se vam ne bo zgodilo nič?«

— Dr. Devi Sridhar, svetovalka škotske vlade za covid-19, profesorica javne zdravstvene oskrbe na edinburški univerzi

Dvanajstega junija so tožilci iz Bergama v okviru preiskave zaradi visokega števila žrtev epidemije novega koronavirusa v pokrajini in s tem povezanega ukrepanja vlade v Rimu zaslišali italijanskega premiera Giuseppeja Conteja, ministra za zdravje Roberta Speranzo in notranjo ministrico Luciano Lamorgese. Tako se je začela velika preiskava italijanskih tožilcev zoper odgovorne italijanske državne in lokalne politike. Kaznivo dejanje, ki ga preiskujejo, je povzročitev smrti iz malomarnosti.

Tudi slovenski kazenski zakonik pozna to kaznivo dejanje: 129. člen pravi: Kdor povzroči smrt drugega iz malomarnosti, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let. Vse to pišemo zaradi ravnanja državnih oblasti ob širitvi koronavirusa v domovih za starejše.

Seveda za vse širitve virusa v domovih za upokojence ne veljajo enaka merila. V Mladini smo razkrili, da je ministrstvo za zdravje že ob prvem valu izdalo domskim zdravnikom prek svojih odposlancev navodilo, naj se vnaprej ugotovi, koga izmed varovancev domov je vredno odpeljati v bolnišnico v primeru okužbe in koga ne. Navodilo je za laično javnost grozljivo, nedopustno, vendar je interpretacijo zdravstvenega ministra Tomaža Gantarja, da niso nameravali delati seznamov vnaprej odpisanih, mogoče z malo stisnjenimi zobmi vseeno sprejeti. Bila je napaka, vse narobe, a namen verjetno res ni bil tak – pri čemer pa niso dovolj razmislili, kakšne so lahko posledice. Prav tako je mogoče biti vsaj delno razumevajoč, ker so razmere vladi ušle iz rok v domovih v Šmarju pri Jelšah in Metliki. Bili so živčni časi, vednosti malo, doma in v svetu, kabinetni sestavi na ministrstvih za delo in zdravje pa šibki. Hkrati danes ni mogoče zanikati dejstva, da bi ob drugačnem ravnanju in zaščiti še zdravih starostnikov manj ljudi zbolelo in manj bi jih umrlo. A kot smo rekli: ne verjamemo, da so to počeli iz slabih namenov, so pa zagotovo izkazali visoko raven nestrokovnosti. A tako je tudi v Italiji, nihče si ni želel teh smrti. Vendar tožilci kljub temu preverjajo odgovornost politikov – za ravnanje v prvem valu.

Primer Hrastnika pa je drugačen. Drugačen je zato, ker danes vsi vemo, da so domovi za starejše pretežno zgrajeni tako, da nikakor ni mogoče zagotoviti, da okuženi zrak ne bi prehajal med oddelki in nadstropji. Vse to so predstavniki domov govorili že v času prvega vala. Vsi vemo, da so domovi povsod po svetu problem. Vsi tudi vemo, da se je treba odzvati izjemno hitro. A ministrstvi za zdravje in delo ter premier – ki se sicer tudi javno vtika v vsako stvar – v teh vmesnih mesecih niso naredili nobenega načrta za reševanje starostnikov. Tudi tokrat smo opazovali le gasilske akcije, katerih namen je bila predvsem zadovoljitev javnosti oziroma odprava njenih skrbi, ne pa zavarovanje starostnikov in njihovih življenj. V primeru Hrastnika se oblast tudi ne more več sklicevati na izrednost razmer, na to, da je virus nekaj novega – ker danes to preprosto več ne velja. Ne nazadnje imamo iz sosednje Hrvaške primer dobre prakse, saj so tam vsak okuženi dom nemudoma razselili, zdrave starostnike so odstranili iz kužne stavbe. In Hrvati niso edini primer dobre prakse. Danes ni treba biti več epidemiolog, da bi vedel, da so najbolj tvegana druženja velikih skupin ljudi v zaprtih prostorih. In v tem smislu so domovi še veliko bolj tvegani kot na primer vrtci in šole – v domovih so ljudje 24 ur na dan, sedem dni na teden. Vlada ves čas izpostavlja kot problematične klube in bare, a dom starejših ima z vidika širjenja virusa vse značilnosti, na katere ministri opozarjajo pri klubih, verjetno je prezračevanje še slabše glede na njihovo starost. Pri čemer ima na voljo veliko rešitev. Naj navedemo zgolj danes samevajoče hotele v mestih, ki bi jih lahko vlada začasno najela, da bi te bivanjske skupnosti razdelili na manjše skupine. Prosti so tudi mladinski domovi, ki med šolskim letom organizirajo šole v naravi itd. Po vsej državi je torej dovolj manjših enot, ki imajo postelje in kuhinje, v katere bi v trenutku, ko pride do okužb, razselili stanovalce domov za upokojence. Manjše skupine so avtomatično manjše tveganje. To nam vlada tudi sicer ves čas govori.

Je življenje starejših v domovih za vlado vredno manj, če tega pri njih ne upošteva? Starostnike ob vdoru okužbe načrtno puščajo tam, v domovih brez resnega prezračevanja, ob zavedanju, da se bo okužba med njimi širila in da bodo nekateri zaradi tega tudi umrli. V Hrastniku se je vse, kar smo videli v Šmarju pri Jelšah in Metliki, ponovilo, na očeh javnosti, vsak dan posebej je natančno dokumentiran. Vlada je ravnala, če pustimo poteze, namenjene umirjanju ogorčenja lokalne in splošne javnosti, enako kot v Šmarju pri Jelšah in v Metliki – in virus se je enako razširil po celotnem domu. Ne gre kazati s prstom na lokalne politike: država je tista, ki bi morala narediti načrt in zagotoviti sredstva.

To je malomarno ravnanje. In malomarno ravnanje, ki pripelje do smrti, je v Sloveniji kaznivo dejanje. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Biserka Marolt Meden, predsednica Srebrne niti

    Zavestna malomarnost

    Društvo Srebrna nit – Združenje za dostojno starost odločevalcem sporoča, da je dovolj. Javno zdravstvo je vedno bolj nedostopno in zaradi ukrepov v zvezi s korona virusom nezadostno – zahtevamo krepitev javne sociale in zdravstva, ki vsem omogoča enako dostopnost, varnost in kakovost potrebnih storitev na načelih solidarnosti in svobodne izbire. Več