N'toko

N'toko

25. 9. 2020  |  Mladina 39  |  Žive meje

Ukradena zgodovina

Bolj ko desnici uspeva slikati Jugoslavijo kot en velik gulag, Komunistično partijo pa kot krdelo krvoločnih avtokratov, manj legitimnosti imajo levičarji

Slovenska desnica obožuje debate o zgodovinskih krivicah, o belih in rdečih, o komunistih in disidentih ... Še danes, ko so se generacije zamenjale in je od stare države ostal komaj kak spomenik, so Janševi mediji polni obračunov s komunisti. Jasno, kulturni boj je bil desnici pomemben pripomoček pri osvajanju državnih institucij – pri pohodu na gospodarstvo, šolstvo in medije so se namreč lahko sklicevali na to, da so levičarji na položajih le zato, ker so jih podedovali od prejšnjega režima. Strategija je bila učinkovita in kmalu so vse nasprotnike, ne glede na starost ali politični izvor, začeli razglašati za dediče komunizma (za mlajše sicer raje uporabljajo od Američanov sposojeni izraz »kulturni marksisti«). Ključni del te operacije je seveda blatenje prejšnjega režima – bolj ko desnici uspeva slikati Jugoslavijo kot en velik gulag, Komunistično partijo pa kot krdelo krvoločnih avtokratov, manj legitimnosti imajo levičarji. V procesu se je resnična zgodovina jugoslovanskega komunističnega projekta zabrisala in zamenjala s preprosto enačbo »komunizem = totalitarizem«. Zrelativizirani niso bili le izjemni dosežki partije, ampak celo njena negativna zapuščina.

Za desnico je imela ta strategija smisel in lahko le občudujemo njeno vztrajno grajenje lastne zgodovinske resnice. Čeprav ji pri nekaterih kulturnobojnih temah ni uspelo popolnoma prevladati (restavracija vidnih belogardistov na primer še vedno naleti na odpor), je bila desna podoba Komunistične partije Jugoslavije sprejeta po celotnem političnem spektru. Enačba komunizem = totalitarizem se je prijela. Simpatiziranje s komunizmom velja za neokusno početje političnih marginalcev, vsak državnik pa se mora pri vstopu v javno življenje opredeliti kot nasprotnika »vseh totalitarizmov«. Novinarji se čutijo, da morajo javno dokazovati svojo nepovezanost z nekdanjim režimom, protestniki pa se, da bi se izognili obtožbam, trudijo oprati vse rdeče simbolike in se iz previdnosti opredeljujejo kot »ne levi, ne desni«. In kar je še najbolj povedno, vidne osebe iz protijanševskega gibanja – aktivisti, publicisti in celo poslanci Levice – o Janši radi govorijo kot o »poslednjem partijcu«, »pridnem učencu komunizma«, o »posnemovalcu Tita« in kar je še teh neumnosti. Celo največji Janševi nasprotniki so njegovo antikomunistično propagando tako ponotranjili, da jo sami uporabljajo za politično diskreditiranje … Temu se reče ideološka zmaga.

O strateški zgrešenosti takšnega prevzemanja desničarskega vokabularja ni vredno izgubljati besed … očitno bodo vedno obstajali ljudje, ki menijo, da bodo nekako ukanili Janšo s tem, da bolj vestno obsojajo komunizem, kot ga on. Toda primerjave Janše s Titom, ki jih danes prostodušno izrekajo levičarji, na žalost niso le stvar njihove slabe politične presoje. Takšne izjave so namreč le posledica izgubljenosti slovenske levice, ki je bila odrezana od teoretskega in organizacijskega izvora in brez jasnega cilja slepo pograbi vsak nov politični trend – tudi ko ta prihaja z desne. Slovenska levica ni več zmožna misliti svoje preteklosti, se učiti iz dosežkov in napak … sama o sebi lahko zgolj ponavlja desne puhlice ter izvaja ritual nikoli zaključenega distanciranja od »zločinske preteklosti«. In ker sprejema premiso o absolutni zavoženosti vsega, kar so storili njeni predhodniki, nima na kaj biti ponosna. Desnica si bo lahko večno prisvajala vse dosežke komunizma, levica pa se bo večno opravičevala za njegove primanjkljaje. In če že drži, da se je kulturnobojnih debat z desnico bolje izogibati, hkrati postaja jasno, da se moramo na levici zavoljo lastnega preživetja resneje spoznati z našo politično preteklostjo.

Jugoslavijo je torej treba povleči ven iz meglene enačbe »komunizem = totalitarizem« in z vso resnostjo preučevati prednosti in slabosti njene politično-ekonomske ureditve. Če nič drugega, bomo že ob hitrem pregledu pokopali otročje primerjave Tita in Janše kot »dveh samovšečnih diktatorjev«. Videli bomo, da je Titova partija v dobrem desetletju v zaostali kmečki kraljevini vzpostavila moderen in od velesil samostojen sistem proizvodnje, ki ga je Janša z ostalimi tranzicijskimi elitami pomagal razgraditi in razprodati. Titova partija je zgradila sistem javnega šolstva, zdravstva, skrbstva, stanovanj in infrastrukture, ki ga Janševa klika vseskozi poskuša privatizirati. Titova partija je v izjemno težkih okoliščinah poskušala prek samoupravljanja opolnomočiti delavce, Janša pa je bil vedno v prvi bojni liniji za rezanje plač in pravic. Titova partija je predsedovala mirnemu sodelovanju narodov na Balkanu, Janša pa je s kolegi razpihoval razdor med njimi in jim prodajal orožje. Titova partija je vodila zgodovinsko koalicijo neuvrščenih držav proti imperializmu in vojnam, Janša pa za fototermine z zahodnimi politiki ponuja Slovenijo kot poligon ameriški vojski. Morda si državnika delita samovšečnost, ampak Tito je dejansko imel za kaj biti samovšečen.

Slovenski levici še ni uspelo najti odgovora na popularnost SDS in razumljivo je, da v odsotnosti resne strankarske opozicije z jasno vizijo prihodnosti in zrelim odnosom do svoje preteklosti vsi skupaj brcamo v temo. Ne glede na to pa se je treba opominjati, da zdrsa v avtoritarizem in fašizem ne bomo preprečili tako, da skupaj z desnico mečemo vse »izme« v isti koš in poskušamo javnosti svojo odsotnost zgodovinskega spomina prodati kot ideološko čistost. Vprašajmo se, komu koristi prepričanje mlade generacije levičarjev, da je bila njihova država nekoč brutalna diktatura. Komu koristi, da se morajo današnji antifašisti odmikati od tiste generacije antifašistov, ki je dejansko premagala fašiste? Komu koristi, da današnji socialdemokrati zaničljivo govorijo o dosežkih Partije, ki je zgradila stotisoče stanovanj, bolnišnice in šole? Komu koristi, da današnji protirasisti ne vedo ničesar o tem, da so njihovi predniki vodili največjo protirasistično koalicijo v zgodovini? Komu koristi, da je ime organizacije, ki je nekoč povezala milijone ljudi različnih narodnosti v skupni boj, danes žaljivka, s katero obmetavajo lokalne šerife? 5

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.