Maja Šorli, dramatičarka, dramaturginja in psihologinja, za katero je osebno vedno politično

Pred približno mesecem dni je Maja Šorli prejela letošnjo nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo. Nagrajeno besedilo Tega okusa še niste poskusili je začela pisati pred več kot štirimi leti, a kljub temu se bere kot drama tega trenutka, obravnava namreč podeljevanje akreditacij v visokem šolstvu – kar se ujema z januarskim dogajanjem, ko se je v šestem protikoronskem zakonu pojavil člen, ki naj bi nekaterim zasebnim univerzam omogočil, da lažje pridejo do (re)akreditacij za svoje programe –, in tudi kompleksno dinamiko odnosa profesor/ ica-študent/ka. Tudi tu je ujela val slovenskega gibanja #JazTudi, čeprav njena drama prikazuje obratno situacijo: mlada profesorica je po krivem obtožena spolnega nadlegovanja, saj se ji želi ena od študentk maščevati. Toda ne gre le za družbenokritično, temveč v enaki meri za ljubezensko dramo, saj spremljamo topel prijateljski odnos med dvema mladima profesoricama, ki odzivajoč se na zunanje pretrese in spremembe v njunih življenjih postaja vse intimnejši.

V enem nedavnih intervjujev je dejala, da jo moti, da se pri Cankarjevih Hlapcih, v katerih razbiramo predvsem družbeno kritiko, pozablja na intimno noto. Kot bi bilo ukvarjanje s čustvi, osebnimi dilemami in podobnim manjvredno. »Priznati moram, da sem tudi sama kolebala, kako besedilo zaključiti. Morda sem zaradi tega predsodka stremela k temu, da bi bilo bolj družbenokritično kot intimno,« pravi. »Toda potem sem se spomnila, da je bil moj začetni vzgib postaviti v ospredje in raziskati intimen odnos med dvema likoma. Konec koncev to gledamo tudi v serijah in filmih, to nas privlači. In ne nazadnje osebno ne bi smelo biti ločeno od političnega. Med študijem psihologije je bil moj najljubši predmet socialna psihologija – kako družba vpliva na posameznika. Take teme me še danes zelo zanimajo.« Po izobrazbi je torej primarno psihologinja, a se njeno udejstvovanje na področju psihologije in pedagoško delo vseskozi prepletata s teoretskim delom na področju teatra – souredila je nekaj zbornikov, objavljala prispevke v domačih in tujih monografijah, vodila delavnice dramskega pisanja, je tudi avtorica knjige Slovenska postdramska pomlad in nekdanja urednica revije za teorijo scenskih umetnosti Amfiteater.

Ljubezen do gledališča je razvila že v najstniških letih in v srednji šoli je razmišljala, da bi študirala dramaturgijo, vendar se je odločila za psihologijo, ker je bila to varnejša izbira. »V spominu imam, da me je mama, ko sem ji povedala, da bi rada študirala dramaturgijo, vprašala: Res? Pa si umetnica?« Ker se ni čisto zares videla v umetniških vodah, s psihologijo pa je imela izkušnje že od konca osnovne šole, ko se je aktivno ukvarjala s šahom in v sklopu priprav izvajala avtogene treninge pri psihologu, je vpisala ta študij. Toda sočasno je ves čas hodila v gledališče in k sebi jo je klicalo vse glasneje, dokler se ni nazadnje znašla še na študiju dramaturgije.

Uspešno je prehajala med obema področjema – da bi si plačala magistrski študij dramaturgije, je učila psihologijo na Srednji vzgojiteljski šoli, umetniški gimnaziji in gimnaziji Ljubljana, kjer ponovno uči tudi danes: svetovalna delavka in profesorica za psihologijo je postala ravno pred dobrim mesecem. Kako gledališče in psihologijo ne le kombinirati, temveč tudi združevati, pa je odkrila skozi psihodramo: ravnokar končuje tretji letnik izobraževanja za psihodramsko terapevtko.

Ko je približno v času začetka nove zaposlitve dobila nagrado za svoje izvirno dramsko besedilo, je sama sebi vendarle dokazala, da je lahko umetnica, obenem pa ima stalno zaposlitev; ustvarja fiktivne svetove, hkrati pa dela z ljudmi v njihovi neposredni realnosti. Prekarka namreč ni mogoče biti v nedogled in ravno zato, ker je na umetniškem področju prekarnost praktično modus operandi, se je tega sveta sprva izogibala. »Ne skrbi me za prihodnost kulture in umetnosti na splošno, sem pa v skrbeh glede prihodnosti mladega akademskega prekariata. Starejšim generacijam morda manjka realnejši vpogled v to, kaj se na tem področju dogaja, kako je normalizirano, da ljudje za preživetje delajo na dveh različnih fakultetah in imajo zraven še s. p. Na začetku morda to sprejmeš, ker je skoraj edini način raziskovanja v umetnosti, vendar pa se začneš sčasoma spraševati, koliko časa še. Do tridesetega, ko večinoma še ne vzdržuješ nikogar, še gre, s prihodom otrok pa nastane problem.« Tudi sama se je po rojstvu drugega otroka zavedela, da potrebuje stabilno delo z mesečno plačo.

Je mati dveh sinov, z nekdanjo partnerko Jernejo sta se pred desetletjem izpostavili kot prva slovenska družina z istospolno usmerjenimi starši. Zaradi tega obdobja danes drugače gleda na aktivizem. »Aktivizem je za družbo nujno potreben, a v nekem trenutku smo v prvih vrstah eni ljudje, potem pa spet drugi. Ne zmoremo vedno vsi vsega. V prvih vrstah gotovo ni vedno samo fino, prinesejo pa s seboj tudi marsikaj dobrega.«