Projekcije prihodnosti

Na tleh se je zvijala vrv in za hip se je zazdelo, kot da jo je nekdo pomotoma pozabil tam, tik ob steni velike galerijske sobane. Vendar ni bila pozabljena, tam ni bila po naključju, iz kupa se je strmo vzpenjala vse do stropa, kjer se je skrila v belo škatlico, nato se je nekaj metrov vila tik pod stropom in se sredi galerije spet spustila k tlom in tam pristala v ogromni kovinski posodi, polni tekočine. Bela penica na površju je izdajala, da je to milnica, vanjo potopljen velik krog, tak z metrskim premerom, pa, da bi bilo za vrv na drugem koncu galerije smiselno potegniti. In res, po nekaj močnih potegih se je krog dvignil in se razlezel v ogromen stožec iz vrvi. Obvisel je v zraku, z njega se je pocedila tekočina, na njem pa so se napele ogromne, geometrijsko kompleksne opne iz milnice, iz katerih bi lahko nastali ogromni baloni. Ko je stožec čofnil nazaj v posodo, so se opne iz milnice razblinile.

Umetniško delo Opna/bela (2010– 2015), ki kaže, kako nekonvencionalni, krhki in minljivi so lahko objekti, je le ena od igrivih, vendar hkrati z izjemno veliko študija in premisleka narejenih umetnin, ki si jih je mogoče ogledati na razstavi Perceptron v ljubljanski Moderni galeriji. Razstavo bi lahko povsem upravičeno oklicali za eno od razstav leta. Vendar za Moderno galerijo, našo osrednjo kulturno institucijo, posvečeno sodobni umetnosti, ni le to – v številnih pogledih je to zanjo gotovo tudi razstava desetletja.

Najprej zato, ker je bila razstava, ki so jo snovali približno pet let, izjemen zalogaj. V petih velikih sobanah Moderne galerije je na ogled kar 25 velikih, celo orjaških inštalacij, ob njih pa še številni manjši kosi, kot so grafike, kolaži in fotografije, in večino teh del v umetniških zbirkah hranijo ameriški in evropski muzeji in galerije, pa tudi korporativni zbiratelji. Z vsemi so navezali stik, sklenili dogovor, potem pa so dela drugo za drugim pripeljali v Ljubljano. »To je bil organizacijsko, logistično in v še kakšnem drugem smislu izjemno zahteven projekt. Že to, da so ti ogromni kosi pripotovali k nam iz tujine, je neverjetno, saj je samo zavarovanje umetnin vredno kar 1,6 milijona evrov,« pravi kustos razstave Igor Španjol. Galerija, tedaj še pod vodstvom dolgoletne direktorice Zdenke Badovinac, je zato več let postopoma dajala na stran sredstva za izvedbo te razstave.

Je pa seveda še en razlog, zakaj je razstava Perceptron, ki bi se morala že počasi izteči, a so jo ravnokar podaljšali in bo odprta še vse poletje, tako zelo pomembna in težko pričakovana, in ta je najpomembnejši: na njej se predstavlja Tobias Putrih, ki sodi v sam vrh med našimi mednarodno najbolj uveljavljenimi umetniki. Že dve desetletji je tako zelo vpet v mednarodni prostor, da mu uspe le redko razstavljati doma. Samostojno razstavo je v Ljubljani nazadnje pripravil leta 2013, tokrat pa se je domov vrnil z večjo razstavo kot kadarkoli prej – s prvo veliko pregledno razstavo svojih del.

Putrihova razstava je ena od razstav leta. Vendar za Moderno galerijo ni le to – v številnih pogledih je to zanjo tudi razstava desetletja.

V Moderni galeriji so tako prvič doslej na enem mestu zbrana ključna dela iz Putrihovih različnih obdobij, ki ponudijo celovit vpogled v njegov zdaj že precej obsežen in razvejen umetniški opus. »Takšne razstave Tobias Putrih ni imel še nikjer,« ponosno pove Igor Španjol. »Zato razstava ni zanimiva le za domače občinstvo, ampak tudi za mednarodno, prav tako pa za vzpostavljanje sodelovanja s tujimi muzeji in galerijami.«

Izjemen mednarodni preboj

Zgodba Tobiasa Putriha je fascinirala že na prelomu tisočletja: umetniku, ki se je leta 1972 rodil v Kranju, je že zelo zgodaj, kmalu po študiju kiparstva na ljubljanski likovni akademiji (končal ga je leta 1997), uspel hiter preboj na zahtevni mednarodni umetnostni trg, pa tudi v najuglednejše muzeje in galerije. Samostojno je razstavljal denimo v pariškem Centru Pompidou (2010) in züriškem Museum Haus Konstruktiv (2014), sodeloval je na pomembnih mednarodnih razstavah, kot so Manifesta (2002), Beneški bienale (2007) ali mednarodni bienale v São Paulu (2010). Pravzaprav je v zadnjih 20 letih razstavljal že po vsem svetu, med drugim tudi v newyorškem muzeju MoMA, barcelonskem MACBA in milanskem Fondazione Prada, pri čemer vsi ti trije veliki, pomembni muzeji sodobne umetnosti njegova dela tudi hranijo v svojih zbirkah. V zbirkah jih imajo tudi številne druge galerije in muzeji, korporacije in zasebni zbiratelji. Ob vsem tem ne preseneča, da je Putrih za svoje delo prejel številne nagrade, med drugim najvišje slovensko državno priznanje za umetniško ustvarjanje, nagrado Prešernovega sklada (2008), in Župančičevo nagrado (2012), ki mu jo je prinesla »vseskozi polnokrvna svetovljanska navzočnost avtorsko prepoznavnega monumentalnega umetniškega opusa«.

Njegov mednarodni preboj je bil resnično izjemen in še danes je eden redkih slovenskih vizualnih umetnikov, ki jim je uspelo tako zelo prepričati na mednarodnem prizorišču in na njem tudi kontinuirano ostati viden. Le še Marjetici Potrč je uspel preboj takšnih razsežnosti, pri čemer je še posebej zanimivo, da sta oba pot začela s študijem kiparstva, kasneje pa svoj izraz našla na presečišču med kiparstvom in arhitekturo, seveda vsak v svoji smeri. Putrihova je že dolgo neločljivo povezana z oblikovanjem in znanostjo.

Takrat, v devetdesetih letih, ko je bil mlad umetnik in je umetniški izraz šele iskal, ga je s svojim delovanjem zaznamovala tudi dve desetletji starejša Potrčeva. To še zdaleč ni bil edini vpliv nanj, vplivov je bilo cel kup – s posebnim tranzicijskim kontekstom devetdesetih let vred, ki se je v umetnosti kazal kot premik k bolj konceptualnim načinom ustvarjanja. Potrčeva pa je s premikom proti arhitekturi področje kiparstva – v slovenskem kontekstu – izjemno razprla; to ni bilo več zgolj ustvarjanje iz kamna, gline, lesa ali kovine, temveč so del kiparstva postali tudi instalacije, prostorske postavitve, projekti na terenu ...

Ta premik je bil zanj verjetno še posebej zanimiv, ker je kiparstvo tista zvrst umetnosti, s katero je odrasel. Ateljeji, kiparski materiali in pripomočki, galerije, muzeji, razstave, odprtja – vse to mu je bilo torej znano in domače že od ranega otroštva.

Pa vendar sprva nikakor ni želel postati umetnik. Ko so ga pred šestimi leti povabili k sodelovanju z eno najpomembnejših ameriških univerz, s slovitim Massachusetts Institute of Technology (MIT), kjer študentom arhitekture predava o umetnosti, je v intervjuju, ki ga je z njim naredila prva generacija študentov, razkril, da se je temu dolgo upiral: »Oba deda sta bila kiparja, ki sta v socialistični Jugoslaviji ustvarjala junaške spomenike, starši pa so me ’vlačili’ po razstavah po vsej Evropi. Tako sem do srednje šole že bolj ali manj sovražil vse, povezano z umetnostjo.«

Številna njegova dela so pravzaprav poklon nekoč davno prej rojenim zamislim, ki z njegovo pomočjo zaživijo v nekem drugem prostoru in času.

Ko danes gleda nazaj, pravi, da je seveda dobro, če je posameznik umetnosti izpostavljen že od malega. »Je pa to lahko tudi zavora, ki ti preprečuje, da bi na umetnost pogledal še s kakšnega povsem drugega gledišča,« dodaja. A njemu je uspelo in tako se je nazadnje tudi sam vpisal na umetniški študij, še več – na študij kiparstva. »Pri tej odločitvi je bilo ključno ravno spoznanje, da umetnost ni neko ozko področje, temveč ti lahko odpre zelo široko polje za raziskovanje. Pravzaprav si moraš to polje ustvariti sam.«

Med mogočim in nemogočim

In kako si ga je ustvaril? Že na začetku poti se je intenzivno spraševal o vlogi kiparja v današnjem svetu. O tem, zakaj bi kot kipar danes sploh še ustvarjal objekte. Zakaj bi se mučil z nekim materialom, ki ga je treba kupiti, obdelati, skladiščiti. »Objekti niso enostavni. Tudi niso poceni. Spraševal sem se, kakšen objekt je za kiparja potem sploh še smiseln. Je to maketa? Je to scenografija? Je to ’film prop’? Je to neki nadomestek objekta?« se spominja.

Takrat se je začel poglabljati v druge umetniške zvrsti, arhitekturo, oblikovanje. »Prvo področje, ki sem ga začel res poglobljeno raziskovati in je bilo zelo daleč od kiparstva, je bila zgodovina kinematografov, ki me je pritegnila zaradi prostorov, kjer so filme predvajali. Takrat sem se zavedel, da greš lahko kot umetnik tudi v neko smer, ki nima zveze s kiparstvom, in jo globoko raziščeš, iz tega črpaš, predelaš neke zamisli, tudi materiale, ki jih lahko potem sam postaviš nazaj v umetnost,« pravi.

Iz tega začetnega raziskovanja kinematografov se je postopoma razrasla pomembna veja njegove umetnosti: začel je vzpostavljati svojo vizijo prostorov za ogled filmov. Tem velikim, delno arhitekturnim, delno kiparskim stvaritvam sam pravi kar scenografski projekti, saj so vedno vezani na točno določen prostor, ustvarjal pa jih je tudi za druge, denimo za filmarje ali kustose. Še posebej ljub mu je kino, ki ga je leta 2007 kot predstavnik Slovenije vzpostavil na Beneškem bienalu. Zrasel je na otočku San Servolo in v njem so predvajali filme in videe slovenskih umetnikov, projekcije pa je spremljala razstava v Galeriji A+A, tedanjem uradnem slovenskem paviljonu. Žal se nobeden od njegovih kinov, čeprav so pomemben del njegovega opusa, ni povsem ohranil. Na koncu so jih vedno razstavili, posamezne dele pa je tudi recikliral tako, da jih je vključil v nove umetniške projekte.

Ravno to je eden ključnih razlogov, da je njegova pregledna razstava v Moderni galeriji bolj osredotočena na drugi pomembni del njegovega opusa: na instalacije, ki jih je v dveh desetletjih razstavljal v galerijah in muzejih po vsem svetu. Podobno kot kinematografi so tudi številna od teh del precej velika, so celo ogromnih formatov, nekatera povsem zapolnijo galerijske prostore. Prepoznavna so tudi po materialih, iz katerih so narejena, pogosto gre namreč za »navadne«, enostavne, celo cenene materiale, ki niso zelo obstojni. Tudi ta dela so torej marsikdaj – začasna.

Ogromno je ustvarjal denimo iz kartona: enkrat so se iz nešteto skupaj zlepljenih ploskev razbohotile prefinjene, prosojne skulpture, polne oblin (serijo Makula ustvarja od leta 2003 in v Moderni galeriji so ji namenili eno od petih velikih soban), drugič so zrasli kupi škatel za embalažo, ki bi se zdaj zdaj lahko sesuli sami vase. Z eno takšnih instalacij, Previsom (2010/2021), je Moderno galerijo založil čisto do stropa, njen namen pa je prav zares »potencialno performativno sesutje«.

Ogromno je ustvarjal tudi iz lesenih plošč, izrezanih v module: iz njih je enkrat sestavil razvejene skulpture, drugič kose uporabnega pohištva, kot so mizice in stoli.

A za temi izjemno igrivimi umetniškimi projekti, ki so včasih namerno videti kot eksperimenti in so narejeni tudi denimo iz cevi, pene, svetlobe, celo slame, jajčnih lupin in uvodoma omenjene milnice ... se skriva globok premislek. Dolgotrajno, študiozno poglabljanje v zgodovino, teorijo in prakso umetnosti, arhitekture in oblikovanja. Tak način dela mu daje ogromno svobode, hkrati pa tudi odličen vpogled v to, kaj je bilo na teh področjih že ustvarjeno, katere zamisli so bile presežne in katere ne bi smele utoniti v pozabo. Tako so številna njegova dela pravzaprav poklon nekoč davno prej rojenim zamislim, ki z njegovo pomočjo zaživijo v nekem drugem prostoru in času.

Ogromno je črpal iz modernizma 20. stoletja. Poglabljal se je v zgodovinske avantgarde. V njegovih delih se zrcalijo zamisli arhitekturnih in oblikovalskih vizionarjev, pa tudi utopistov, ki navdajajo z upanjem, da kot skupnost lahko zaživimo drugače, boljše. »Vse to nam kaže, da njegova dela nastajajo v vmesnem prostoru med mogočim in nemogočim, med realnostjo in fikcijo. Predstavljajo projekcijo prihodnosti in njen realni prototip, dan na preizkušnjo in doživljanje,« je o Putrihu že pred poldrugim desetletjem v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada zapisal Božidar Zrinski.

Pogled od zunaj

Putrihova ključna odskočna deska je bila velika mednarodna razstava Manifesta 4 v Frankfurtu (2002). Kmalu zatem je imel prvih nekaj razstav v New Yorku. Zanimivo je, da si je že njegovo prvo newyorško razstavo oktobra 2003 ogledal Ken Johnson, kritik The New York Timesa, in o njej tudi pisal. Najbolj je pohvalil konstrukcijo iz kartona Roxy vs. Capital in voluminozno modularno skulpturo iz tankih palic, ob kateri je zapisal, da bi »gospod Putrih to privlačno tehnologijo lahko patentiral in se lotil proizvodnje igrač«. Sklenil je, da je »mladi Slovenec, ki zdaj živi v New Yorku, inventiven kipar«, njegov debi v Galeriji Maxa Protetcha pa »obetaven«.

Stik z znano newyorško galerijo, ki je prostor dajala najpomembnejšim imenom iz umetnosti in arhitekture in tudi uveljavljajočim se umetnikom, mu je pomagal navezati naš mednarodno delujoči galerist Gregor Podnar. Putriha je opazil že, ko je bil vodja Galerije Škuc, in v njem zaznal velik potencial. Tako ne preseneča, da je galerija Gregor Podnar s sedežem v Berlinu še vedno ena od galerij, ki Putriha zastopajo na mednarodnem umetnostnem trgu. »Podnarjevo razmišljanje o umetnosti, ki ga je rad delil z drugimi, pa tudi povezovanje v njegovem krogu sta mi, ko sem bil mlad umetnik, zelo pomagala. Potem sem šel kar hitro študirat v Nemčijo, ki je bila spet en tak hecen vpliv, in nato v Ameriko, ki je vse to obrnila na glavo. Veliko cikcakov sem naredil, ki so se sprva zdeli neproduktivni, a vse to me je sooblikovalo,« pravi Putrih.

Že njegovo prvo newyorško razstavo si je ogledal kritik The New York Timesa in zapisal, da je »mladi Slovenec inventiven kipar«, njegov debi pa »obetaven«.

Zakaj je na prelomu tisočletja izbral ravno New York? »Takrat je bilo za umetnike zelo dobrodošlo, če so delovali v enem od centrov umetnostnega trga, torej v New Yorku ali Londonu, deloma tudi v Berlinu. To danes ne drži več toliko, takrat pa je bilo vprašanje centrov zelo aktualno. Tako se je po naključju poklopilo več stvari – in vse skupaj se je kar zgodilo,« pravi. »Seveda se sprašujem, ali bi se enako razpletlo tudi, če se ne bi bil preselil v ZDA. Morda bi se, vendar ti Amerika da neki čisto specifičen način razmišljanja, ki mi je bil prej zelo tuj.« Putrih odkrito priznava, da je bil onkraj Atlantika sprva precej izgubljen. Pa je bil oboje – ambiciozen in tudi voljan podati se v mednarodni umetnostni sistem. »Potreboval sem dve ali tri leta, da sem dojel, kakšna so pravila umetnostnega trga in kakšne so njegove vrednote. Potem sem ugotovil, da kot vizualni umetnik lahko galerijam dajem na ogled svoje objekte, lahko delam javne skulpture ali pa živim od štipendij in se premikam od rezidence do rezidence. To je to. Drugih variant, kako preživeti od tega, kar znaš, ni. Tako sem znotraj tega sistema izbral tisto, kar mi je najbolj ustrezalo. Morda je bila to celo kombinacija vsega.«

Zdi se, da se je med ponujenimi možnostmi še najmanj odločal za skulpture na prostem, čeprav je tudi teh naredil kar precej. Najbližjo najdete na Ravnah na Koroškem, gre za jekleno skulpturo iz modulov, ki spominjajo na betonske plošče, iz katerih so v petdesetih letih gradili stanovanjske bloke. Postavil jo je leta 2016 v okviru Forme vive in obkrožena je – z bloki.

Danes, ko imamo v Sloveniji vlado, ki se gre kulturno revolucijo in kot buldožer razgrajuje demokracijo, medtem pa kulturni sektor, nezaščiten pred uničujočimi posledicami pandemije, drsi v revščino, lahko Putrihu neodvisnost od domačega dogajanja privoščimo bolj kot kadarkoli prej. Slovenije sicer nikoli ni povsem zapustil, saj asistenta, ki skrbita za dokončno izvedbo njegovih projektov, delujeta v Ljubljani; njegova umetniška dela torej nastajajo tukaj, doma. Je pa po dveh desetletjih življenja v ZDA, z družino živi v Cambridgeu v zvezni državi Massachusetts, upravičeno začuden, ker država v tem dolgem obdobju ni storila nič, da bi vizualni umetnosti omogočila vsaj delno finančno osamosvojitev od nje. Trg z vizualnimi umetninami pri nas še vedno tako rekoč ne obstaja.

»Pri nas manjka zavesti, da je vizualna umetnost nekaj, v kar je vredno vlagati. Kupovanje umetnin ni vrednota, hkrati pa ni centrov moči, ki bi nas prepričali o nasprotnem. V Sloveniji je vseeno kar nekaj posameznikov, ki umetnine kupujejo, a to je zelo lokalen, majhen trg, ki ne more ustvarjati vrednot ali resnih povezav. Zato je država tista, ki bi morala upoštevati primere dobre prakse iz tujine in denimo spodbuditi zagon več zasebnih galerij, s katerimi bi se ustvaril dinamičen prostor, ki bi lahko podpiral samega sebe. To se samo od sebe ne bo zgodilo. To se mora začeti na ravni politike,« je odločen. »Trg seveda ne bo rešil vseh težav, a brez njega bo vizualna umetnost za vedno ostala skoraj povsem odvisna od javnega financiranja. S tem pa žal tudi od vsakokratne politike.« To je še posebej huda težava pod sedanjo vlado, ki kulturnikom manipulativno očita prisesanost na državne jasli, v isti sapi pa kritičnim glasovom grozi, da jih bo nehala sofinancirati in jih bo s tem utišala.

Kljub težkim časom za slovensko kulturo je vesel, da po večletnem zatišju spet razstavlja doma. Priznava, da je bil malce negotov, ali bo z eksponati iz različnih obdobij in različnih materialov, prvič postavljenimi skupaj, zmogel povedati enotno zgodbo; to je vendarle njegova prva pregledna razstava. A to mu je več kot uspelo. Spoznamo ga kot zelo raznolikega, plodovitega umetnika, tudi kot umetnika, čigar dela si obiskovalec hitro zaželi prijeti v roke, jih potipati, jih v sobani Moderne galerije z moduli vseh vrst celo sestavljati. Razstavo bo kmalu zaokrožil izid kataloga, ki bo še dodatno potrdil, da ni naključje, da je prav Putrihu uspelo tako zelo prepričati mednarodno prizorišče. »In to je tudi eno ključnih sporočil razstave,« pravi kustos Igor Španjol, »da mladi Putriha ne bi več videli kot neko mitološko figuro, ki se je odpravila v tujino in uspela, ampak bi spoznali, da je kljub neizmerni igrivosti, ki ga spremlja že vsa leta, ostal zelo resen, natančen umetnik, ki trdo dela.«

Razstava:
Tobias Putrih: Perceptron
Kje: Moderna galerija, Ljubljana
Kdaj: do 29. avgusta 2021