Nezaželena razstava

Vrhniko poznamo po tem, da je rojstni kraj pisatelja Ivana Cankarja, še bolj znana pa je kot bogato arheološko najdišče. O dolgi zgodovini poselitve pričajo najdbe, ki izstopajo celo na svetovni ravni – poleg lesene osti, stare od 38 tisoč do 45 tisoč let, in ženske lobanje, ki velja za najstarejši najdeni skeletni ostanek na ozemlju Slovenije, je bilo na tem območju najdeno še najstarejše leseno kolo na svetu s pripadajočo osjo.

Stara naj bi bila približno 5200 let, v svoji zbirki ju danes hrani Mestni muzej Ljubljana. Toda tudi na Vrhniki so si želeli, da bi se dediščini, najdeni na tamkajšnjem območju, lahko poklonili s stalno razstavo. Tako je nastala zamisel za Doživljajsko razstavišče Ljubljanica – gre za obsežno razstavo artefaktov v nekdanji šivalnici Industrije usnja Vrhnika, ki so jo naslovili Moja Ljubljanica. Hkrati gre za raziskovalni projekt, v sklopu katerega je bila leta 2015 opravljena denimo konservacija deblaka, ki so ga po letih prizadevanj dvignili iz Ljubljanice, prav tako je bila opravljena in situ zaščita rimske ladje v brežini rečne struge pri Verdu.

Projekt je prejel Unescov znak najboljših praks za podvodno kulturno dediščino – tega imajo le še v Španiji, na Portugalskem, v Franciji in Mehiki. Pohvali se lahko tudi z nagrado Sveta Evrope in evropske komisije za deset najboljših zgodb s področja kulturne dediščine iz leta 2018. Začetek je bil torej več kot obetaven – majhen kraj bi se z razstavo končno lahko umestil na slovenski kulturni in turistični zemljevid. To, kar je za Postojno Postojnska jama in za Bled Blejski otok, bi lahko za Vrhniko postala razstava Moja Ljubljanica.

A odločevalci z Vrhnike tega mednarodno pomembnega projekta nikdar niso prav zares sprejeli. Zdaj je zaplet dosegel vrelišče – razstava, ki v zbirki hrani več kot 400 muzejskih predmetov s tistega območja, Vrhniko zapušča.

Ob ovire je trčila že na samem začetku. Po prvotnih načrtih, ki jih je predvidel sporazum o partnerstvu med občino, Muzejem in galerijami mesta Ljubljane (MGML) in ljubljansko Biotehniško fakulteto, naj bi razstavišče upravljala Cankarjeva knjižnica Vrhnika. A kmalu so si premislili in na javnem razpisu za novega upravljavca izbrali občinski Zavod Ivana Cankarja, ki na Vrhniki upravlja še številne druge objekte. Njegovo ponudbo sta strokovni članici komisije sicer ocenili kot neustrezno in nepopolno, vendar je bila pogodba med občino, zavodom in MGML vseeno podpisana.

Toda MGML je vrhniško občino po samo pol leta obvestil o nepravilnostih pri vodenju projekta – opozoril je, da Zavod Ivana Cankarja ne plačuje računov, ne spoštuje podpisanega sporazuma in krši avtorske pravice. S tem je seznanil tudi ministrstvo za kulturo in to je občino pozvalo, naj zaplet uredi. A ta se je nadaljeval in partnerja sta se razšla – kulturna institucija MGML kot razlog za razhod navaja neodzivnost in nestrokovnost Zavoda Ivana Cankarja, ta pa zatrjuje, da je bil MGML tisti, ki ni bil pripravljen sodelovati pri pripravi načrta za upravljanje razstavišča.

Velika ljubljanska kulturna institucija MGML se je kljub zapletom ves ta čas odločno zavzemala za dolgoročni obstanek razstave na Vrhniki. Leta 2018 je Občino Vrhnika pozvala, naj kot lokalna skupnost pripravi strateške usmeritve, a ker je šlo ravno za volilno leto, ga je občina zaprosila za odlog. Po volitvah se je na županski položaj zavihtel Daniel Cukjati (sin Franceta Cukjatija), ki je kandidiral tudi s podporo stranke SDS. Je profesor športne vzgoje, ki je pripravništvo opravljal v sektorju kriminalistične policije na ministrstvu za notranje zadeve, pred naskokom na županski položaj pa je bil kot strokovni sodelavec zaposlen ravno v – Zavodu Ivana Cankarja.

Občina pod Cukjatijevim vodstvom strateških usmeritev za dolgoročni obstanek projekta na Vrhniki vse do danes ni pripravila. »V začetku januarja 2021 nas je celo obvestila, da tega ne bo storila,« so povedali v MGML. Zato so stvari vzeli v svoje roke in projekt Doživljajskega razstavišča Ljubljanica prenesli v Ljubljano. Razstava Moja Ljubljanica se bo tako še letos poslovila z Vrhnike. »Z naše strani bi bilo neodgovorno in neprofesionalno večtisočletno dediščino svetovnega formata z Unescovim znakom še naprej prepuščati naključnim odločitvam vsakokratne občinske oblasti,« pojasnjujejo.

Zakaj sta zavod in občina projekt ovirala, ni povsem jasno. Zdi se, kot da župan in somišljeniki njegovega pomena in razsežnosti niso prav zares razumeli ali pa ju niso želeli razumeti, in zgolj zato so bili pripravljeni žrtvovati nekaj, kar bi v drugačnih okoliščinah in v drugih rokah lahko preraslo v pravo kulturno in turistično znamenitost. Župan Daniel Cukjati sicer zatrjuje, da razstave »nihče ne podi z Vrhnike«. Po njegovem mnenju bi morali strateški načrt za dolgoročno upravljanje razstave pripraviti v MGML, pri čemer pa se sklicuje na sporazum, ki je potekel že leta 2018 in v katerem se je MGML zavezal zgolj k projektnemu upravljanju projekta.

Razstava Moja Ljubljanica za enega svojih posebnih dosežkov lahko šteje to, da je pol leta gostila enega najpomembnejših artefaktov iz tistih krajev – najstarejše kolo na svetu s pripadajočo osjo. Grenak priokus pa pušča dejstvo, da več kot dva tisoč let star deblak, dvignjen iz Ljubljanice leta 2015, očitno nikoli ne bo razstavljen v domačem kraju.

Arheolog Andrej Gaspari, ki je bil v projekt dviga znamenitega deblaka in pripravo razstave vključen kot strokovni koordinator, dogajanje spremlja z obžalovanjem. Ker je pomemben del svojega arheološkega raziskovalnega dela posvetil Ljubljanici in širšemu območju Vrhnike, se je vedno spraševal, zakaj kraju s tako pomembno preteklostjo kljub pobudam »ni uspelo vzpostaviti institucije s primerno infrastrukturo in kadri, ki bi trajno in v okviru mreže pooblaščenih muzejev opravljala javno službo varstva premične kulturne dediščine ter skrbela za celovito promocijo zbirk in dediščine širšega območja«. Umik razstave tako razume kot izgubljeno izredno pomembno priložnost.