Grega Repovž

Grega Repovž

30. 7. 2021  |  Mladina 30  |  Uvodnik

Nova stranka

Vprašanje nove stranke v Sloveniji avtomatično povezujemo s politično sredino, ali kot temu pravimo v Sloveniji, levico. Pričakovanje nove stranke je povezano s prostorom, ki ga danes zasedajo LMŠ, SD, SAB in tisto, kar je ostalo od SMC. A vendar danes o novi stranki neprimerno bolj intenzivno in tudi resno razmišljajo in si zanjo prizadevajo na desnici; o tem, kako ustvariti novo stranko, razmišlja kar predsednik SDS Janez Janša. Razlog je racionalen in realen: če želi SDS po volitvah ponovno sestavljati vlado, potrebuje tretjo partnersko stranko, potrebuje novo SMC oziroma DeSUS.

Stranke ustavnega loka namreč gradijo svojo politiko na popolni distanci do skrajno desne populistične SDS. Brez te nove stranke, ki bi zajela volivce tako imenovane sredine, je torej Janša obsojen na opozicijo. To vedo v SDS, to vedo v Novi Sloveniji. Na to, da Janša nima tretjega partnerja, računajo tudi v opoziciji in so zaradi tega sproščeni, zdi se jim, da imajo zmago že v žepu. A ni tako.

Čeprav je bilo v nekaterih medijih večkrat zapisano, da kot potencialno »kreatorko« nove stranke Janša vidi nekdanjo predsednico stranke DeSUS Aleksandro Pivec, je treba o tem podvomiti. Janša je Pivčevo po političnem padcu zaradi koruptivne prakse podpiral zgolj zato, ker brez nje sploh ne bi mogel sestaviti vlade. Šlo je torej za vljudnostno ravnanje, podcenjujoče pa bi bilo misliti, da je verjel, da se lahko Pivčeva še kdaj pobere s političnega dna. Enako velja za Janševo podporo poskusom Zdravka Počivalška: ker je od njega življenjsko odvisen, ga seveda podpira in izkazuje podporo tudi temu, kar je ostalo od SMC; a seveda bi bilo podcenjujoče do Janše, če bi mislili, da je kadarkoli verjel, da se lahko ta stranka še kdaj odlepi od tal.

To pa seveda ne pomeni, da Janša ne bo poskusil oziroma ne poskuša ustvariti nekoga, ki bo deloval dovolj drugačen od njega, sprejemljivejši politično manj angažiranim volivcem, nekoga, ki ga bo mogoče prikazati kot človeka, ki je pripravljen presegati domnevno razdeljenost države na dve polovici (kar sicer ne drži). Vse več znakov je, da je tega človeka Janša že našel, malce po spletu naključij, malce pa načrtno: to je po vsej verjetnosti sedanji minister za zdravje Janez Poklukar, ki ga je prejšnja koalicija pod vodstvom Marjana Šarca postavila za direktorja ljubljanskega kliničnega centra. Ima vse atribute tako imenovanega podjetniškega volivca: velja za poslovno usposobljenega, za voditelja, za človeka, ki razume, da je tudi javni sektor nekakšno podjetje (kar seveda ne drži, a je tako všečno delu volivcev), njegova govorica se dejansko pomembno razlikuje od grobih in neotesanih ravnanj in nastopanj njegovih kolegov iz SDS (a seveda Poklukar ne kaže niti najmanjšega zadržka do ravnanja Janše in koalicije na drugih področjih), hitro po imenovanju se je povzpel tudi na lestvicah domnevno priljubljenih politikov (ki dejansko sicer kažejo predvsem, do koga ljudje nimajo močnih stališč), kot zdravnik pa že v izhodišču vzbuja neko elementarno zaupanje ljudi. In dejansko je prijazen možakar, deluje zmeren, sprejemljiv.

Ne bi tudi mogli napisati, da ni sposoben: klinični center ni vodil slabo, očitki o večmilijonski izgubi v koronskem letu so malce deplasirani, kot minister za zdravje pa se trudi, seveda omejen s falango SDS, ki mu jo je nastavil Janša. Še tako sposoben človek ob Bojani Beović, Milanu Kreku, Jelku Kacinu, Edvardu Kadiču in Urošu Urbaniji ter vseh poslovnih interesih SDS, ki jih mora kot minister za zdravje zadovoljiti, ne bi mogel uspeti. Zato je slovenski boj za cepljenje in z epidemijo tako zavožen.

A prav vse, kar smo zapisali, nam kaže resnico o Poklukarju: morda je njegov nastop milejši, prijetnejši, morda res več ve, a hkrati popolnoma vdano in zvesto sledi vodji. V resnici je SDS in Janši predan enako kot njegovi najbližji esdeesovski pribočniki, tudi on nima težav s poseganjem v vladavino prava, nadlegovanjem nekaterih skupin prebivalstva, madžarizacijo, nestrpnostjo, ne motijo ga napadi na civilno družbo in medije, ne moti ga, da je Slovenija mednarodno že praktično izolirana zaradi političnih norosti premiera. V čem je torej razlika? V tem, da pač ni tako grob in robat kot ostali ministri SDS ali zagledan vase in samovšečen kot Matej Tonin?

A stvari se izkazujejo še kot mnogo resnejše. Za nastajanjem nove stranke ministra Poklukarja namreč brez dvoma že stojijo zasebne zdravstvene zavarovalnice, ki skozi zakonske predloge tega ministra že danes vodijo nadaljnjo privatizacijo slovenskega zdravstva ( je to vnaprejšnje poplačilo?). O tem, da bodo financirali njegovo kampanjo, in kar stranko, se v poslovnih krogih (kako tipično) že tudi malce hvalijo ter si manejo roke, da jim bo to končno odprlo pot k privatizaciji javne zdravstvene blagajne in zdravstvenih storitev. Ta projekt danes poteka pred našimi očmi in spet ga Poklukar »vodi« po navodilih iz kabineta predsednika vlade.

Privatizacija zdravstva je namreč eden glavnih projektov SDS in NSi, Poklukar pa njen izvajalec. Seveda, gre za tisto javno blagajno, ki ji je v nasprotju z večino vzhodnoevropskih in balkanskih držav v Sloveniji uspelo ostati razmeroma nedotaknjena. Z argumentom skrajševanja čakalnih vrst in boja zoper epidemijo jo Poklukar in Janša že načenjata.

In čeprav danes že vse to vemo, je dejstvo, da je Poklukar priljuden, in kot tak zna privabiti del volilne populacije. Nastanek Poklukarjeve politične stranke je torej resen projekt, ki lahko tudi uspe. In je tudi projekt, od katerega je Janša življenjsko odvisen. Posledice uspešne preslepitve volivcev pa bodo zelo resne, sploh glede na Poklukarjeva dejanska prepričanja. Ne imeti mnenja je namreč tudi mnenje. Zelo jasno in opredeljeno.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.