8. 10. 2021 | Mladina 40 | Uvodnik
Razlogi za Janševo nasilje
Nasilje, ki smo ga doživeli v torek v središču Ljubljane, je bilo načrtovano, izsiljeno, zahtevano. Ni se zgodilo, policiji stvari niso ušle iz rok in ne, množica ga ni izzvala. Dokažimo to.
Policijsko nasilje je bilo načrtovano. Pretekli teden so premier, notranji minister in direktor policije prisilili v odstop relativno zmernega načelnika ljubljanske policijske postaje in na njegovo mesto postavili ožjega sodelavca ministra Hojsa oziroma generalnega direktorja policije. Na prvi pogled logično so pred vrhom EU aktivirali 9. člen zakona o nalogah policije in uvedli prepoved gibanja v delih Ljubljane, Bleda in Brda pri Kranju, s čimer so bistveno razširili pooblastila policije in se formalno vnaprej zaščitili za večjo uporabo sile. A ta uredba je nenatančno napisana, dejansko v njej območja sploh niso določena, čeprav je to sicer v navadi, kot je v navadi tudi obveščanje javnosti, kje bo gibanje ovirano. »Območja, kjer veljajo omejitve, lahko policisti označijo s trakovi ali zaščitijo z ograjami ali drugimi sredstvi.« Policija si je pustila velik manevrski prostor, kaj vse lahko (pozneje) razglasi za območje, kjer je gibanje omejeno. Vendar to še ni vse. Nekaj dni pred protesti je policija sklicala sestanek, na katerem so policisti dobili navodila, da (v torek) morajo takoj uporabiti silo.
Da je bilo nasilje izsiljeno in da je policija hotela, da se nasilje stopnjuje, je vidno iz postavitve policistov na začetku shoda. Kot pojasnjujejo strokovnjaki za varovanje in policijsko ukrepanje, policija pred tovrstnimi shodi pripravi načrt, ki seveda vključuje pregled šibkih točk, na katere postavi enote, da z njimi prepreči gibanje množice. Če bi policija torej želela, da protestniki ostanejo na Trgu republike, bi to dosegla brez večjega truda – ali kot se je smejal eden od naših sogovornikov, dolgoletni policist, vsak šolar ve, da moraš zapreti ulice v smeri, v katero ne želiš, da množica gre. »To so naredili pred dobrim letom ob državni proslavi. Zlahka so blokirali celotno mestno središče. Nihče se ni mogel niti približati niti gostom niti sami proslavi, no, razen reperja Zlatka, ki se je izmuznil kontroli, pa še tega so takoj nevtralizirali. A množica niti pod razno ni mogla zraven. Če želiš, to torej lahko narediš z manj policisti, brez vodnega topa in brez solzivca. Veste, če bi bila policija tako nemočna brez vsega tega, potem ne bi imeli ene nogometne tekme, ne pri nas ne kjerkoli na svetu. Tokrat tega pač niso želeli. Pa množica v torek res ni bila velika in neobvladljiva.« Da je bilo nasilje zahtevano in da so policisti zahtevo izpolnili, kaže sosledje dogodkov. Pač, nobenega nasilja ni bilo, ko je policija že začela streljati solzivec v ljudi. Nobenega. Ljudje so se zgolj premikali, nič več od tega. Da policija začne uporabljati gumijaste naboje, solzivec in vodni top, mora priti ne samo do nasilja, ampak do stopnjevanja nasilja. Je kdo torej napadel policiste? Ne. Mimoidoče? Ne. Je kdo zažgal kakšen avto? Ne. Vrgel vsaj petardo? Ne, takrat ne. Razbil kakšno izložbo? Ne. So kaj storili ubogim diplomatom, ki so mednje zašli brez policijskega varovanja? Ne. Nič od tega se ni zgodilo. Ljudje so zgolj korakali. In korakali so tja, kamor jim je policija dovolila, ker ni postavila kordona, ker ni zaprla ulic. Zgolj zato jih je napadla.
Na tej točki pa moramo opozoriti še na nekaj: ustavno sodišče se je 19. julija izreklo o vladni prepovedi protestov, prijavljenih in neprijavljenih. V skladu s to odločbo in seveda izvorno ustavo so pri nas vsi shodi dovoljeni. Ustavno sodišče je bilo v razlagi ustave julija popolnoma jasno: »Prepoved neorganiziranih shodov bi pomenila hud poseg v ustavno pravico do mirnega zbiranja, saj ravno neorganizirani shodi najbolj omogočajo takojšen ter neposreden odziv posameznikov na aktualne dogodke.« In še: »Za vnaprejšnjo prepoved mirnih zbiranj ne zadostujejo gole domneve, da bodo zaradi njih ogrožene varovane pravne dobrine.« Protest je v Sloveniji ustavno varovana pravica. Tudi neprijavljen. Ustavno sodišče je to jasno povedalo julija letos. Protestniki so mirno protestirali – dokler jih ni napadla policija in začela vanje streljati solzivec ter jih škropiti z vodo, pomešano s solzivcem.
Pomembno je razumeti, kdo je bil napaden v torek. In kdo se je branil.
Zakaj so policisti ravnali tako? »Vse življenje se pripravljajo na to. Vse življenje jih trenirajo za to. Večina pač tega, za kar so trenirani, nikoli ne doživi. Zdaj so jim rekli, naj to naredijo. Drugače rečeno: to je bil njihov dan,« pravi eden izmed kriminalistov, ki prav tako želi ostati neimenovan. Seveda so bili med protestniki tudi huligani, a policija ni bila prav nič selektivna, čeprav bi morala biti. Toda tokrat so bila navodila drugačna.
Nasilje rodi nasilje. To smo videli v torek. Vendar vemo tudi, kdo je nasilje začel.
Zakaj?
Janša hoče to nasilje. Hoče nasilje na ulicah, hoče ustvariti strah in nemir v družbi. V tem vidi svojo politično priložnost. Iz prepričanja, da bo v kaotičnih razmerah v očeh ljudi on tisti, ki je porok varnosti. Njegova igra je prozorna, a zato nič manj nevarna. S to igro vlada veliko avtoritarcev, ker ljudje na koncu hočejo mir, pa čeprav je cena zanj demokracija.
Temeljno vprašanje je, kako to igro zavrniti in mu ne nasesti.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.