Grega Repovž

Grega Repovž

14. 1. 2022  |  Mladina 2  |  Uvodnik

O strankah koalicije KUL

Biti sindikalni zaupnik, predsednik sindikata ali pa aktivistični voditelj je izredno težko in tudi neprijetno delo. Na nasprotni strani namreč vedno stojijo močni ljudje, ljudje z močjo funkcij, ljudje s svetovalci, pravniki, analitiki, ljudje z dejansko močjo, ljudje z vplivom, ki so tudi ves čas korak pred sindikalnim zaupnikom. A to ni najbolj neugodno pri tem: dejansko je voditelj sindikata ali aktivist praktično vedno poraženec; tudi ko kaj doseže, je to po navadi daleč od želja članstva, pa čeprav je bilo že to težko doseči. Zmage so vedno delne, majhne. Seveda mora biti zaradi avtomatično podrejene vloge ves čas agresiven, trd, neizprosen, siten, ker pogosto le tako sploh pride do besede oziroma v soj žarometov. A kaj je najhuje pri tem? Da ga tudi takrat, ko bitko izbojuje, ko torej dejansko zmaga, ne črtijo le na nasprotni strani, ampak ga imajo po navadi dovolj tudi lastni ljudje, za katere se je izpostavljal, saj niso nikoli zadovoljni z doseženim. In prav zaradi tega je težko biti sindikalni zaupnik ali aktivist: velikokrat zgolj poskuša ohraniti pridobljeno. Nikoli torej ni prave zmage, gre pogosto zgolj za odbijanje napadov, za skakanje iz ene bitke v drugo, pričakovanje sindikalne baze je veliko, zmage pa redke in pogosto tudi pirove.

V spopadu z nedemokratično in populistično koalicijo, ki trenutno vlada Sloveniji, so se stranke koalicije KUL, torej SD, Levica, SAB in LMŠ, v zadnjih dveh letih znašle v vlogi tega sindikalnega zaupnika. Ni šlo za zmage, ampak za to, kako preprečiti škodo. Da so lahko opozarjale na značilnosti skrajno desne oblasti SDS, NSi in SMC, so morali njihovi predstavniki in poslanci uporabljati najtrše opozicijske prijeme, biti sitni, neznosni, morali so organizirati eno interpelacijo za drugo z vnaprejšnjim vedenjem, da jih čaka poraz, ker je bil to edini način, da so pomembne teme dobile ustrezno pozornost javnosti in medijev. Z drugimi besedami: če so želeli prodreti in ustaviti vsaj kakšen košček spreminjanja družbe, ki ga je zastavil Janez Janša, so morali biti izrazito neprijetni – a točno tako je videti opozicija v vseh državah z okrnjeno demokracijo v Evropi in tudi v drugih državah po svetu, kjer je demokratični ustroj države začel nazadovati ali razpadati zaradi avtokratske in nedemokratične oblasti.

Res je naporno, če moraš ves čas vstopati v bitke in ob tem vedeti, da boš iz njih izšel kot poraženec. V omenjenih štirih strankah so javnosti težko vsakič znova razlagali, da ne gre za zmago, ampak za to, da bi oblast s tem vsaj malo omajali oziroma jo razkrili, ustavili vsaj kakšen njen načrt krnitve ustroja demokracije. In v tem pogledu se tem strankam, vsem štirim, zdaj, tik pred volitvami, godi krivica: da so bíle te bitke, jim nihče noče priznati, ljudje jim hkrati na pol zamerijo, da je Janša sploh prišel na oblast (čeprav se je to zgodilo zato, ker sta se že konec leta 2019 z njim to dogovorila Aleksandra Pivec in Zdravko Počivalšek, vse ostalo je bila igra), hkrati pa so te stranke seveda danes od teh bojev izčrpane in malo tudi potolčene – tako kot javnost. Brez izjemno organizirane civilne družbe in aktivnih državljanov bi Slovenija že padla med tiste vzhodnoevropske države, ki so izgubile bitko za demokracijo in normalno odprto družbo, to bi se zgodilo tudi, če ne bi bila ta opozicija omenjenih štirih strank kar dosledno zoprna in vztrajna. Zagotovo to ni najboljša opozicija na svetu, še zdaleč pa ne moremo reči, da v teh dveh letih ni opravljala svojega dela. V zelo nemogočih razmerah.

Seveda je zelo dobro, da je vstop v politiko napovedal tudi Robert Golob, saj lahko na volitve pripelje volivce bolj podjetniško liberalnega duha, ki jih omenjene štiri stranke težko pritegnejo – gre za volivce, ki so na zadnjih volitvah volili predvsem SMC ali pa so razočarani nad ravnanjem SMC v predhodnem mandatu ostali doma. A omenjene štiri stranke imajo dejansko veliko znanja in strokovnih kadrov, predvsem pa političnih izkušenj. Zlasti slednje so pomembne, saj pretirano samozavest neizkušenih zmagovalcev Janez Janša vedno izkoristi: to so občutili Zoran Janković, Miro Cerar in tudi Marjan Šarec. Nobeden mu ni bil kos.

Za Goloba bo torej prvi test prav to: ali razume, da so stranke koalicije KUL tiste, h katerim mora pristopiti kot k izkušenim igralcem, ki ga lahko kaj naučijo in s katerimi mora začeti igrati skupno igro, zavedajoč se, da v tem trenutku vedo več in znajo več. Zato je prav to tudi prvi preizkus njegovega gesla, da pri sedanji vladi ne gre za desnico, ampak janšizem. Če to resno misli, potem tudi ve, da ne gre za zmago nekoga nad Janšo, ampak za zmago normalne politike nad anomalijo, ki se nam je zgodila, pri čemer je prvo pravilo skupnega boja, da znaš preseči lastne ambicije in interese. Čeprav mediji ves čas opozarjajo, kako so omenjene štiri stranke med seboj tekmovalne, so zlasti v zadnjem letu pokazale (stranke in njihovi voditelji), da razumejo, da zdaj ne gre več za cilje posamezne stranke, ampak za reševanje neke države pred nevarnim nadaljnjim demokratičnim nazadovanjem. Prav bitke, ki so jih bojevale v preteklih dveh letih – zavedajoč se, da skačejo iz poraza v poraz –, so bile prekleto resna učna ura, katerih napak ne smejo več ponavljati. Prav te bitke pa so tudi nekakšno jamstvo njihove verodostojnosti. Ta bo pri odločanju aprila pač izjemno pomembna.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.