Grega Repovž

Grega Repovž

11. 2. 2022  |  Mladina 6  |  Uvodnik

Sumljiva Pahorjeva poteza

Ta teden je na police slovenskih knjigarn prišla knjiga Sramota, ki opisuje slabi dve leti delovanja anonimne skupine Non grupa, ki je s svojimi plakati, grafiti in različnimi akcijami s preprostimi potezami (velikokrat kar čopiča) razkrivala naravo oblasti v tej državi. Zagotovo si bomo najbolj zapomnili prav talni grafit Sramota, ki se je vsakič pojavil tam, kjer je lomastila Janševa oblast. A noben pločnik v Sloveniji si v vsem tem času ni bolj zaslužil napisa Sramota kot pločnik na Erjavčevi ulici v Ljubljani, kjer je vhod v prostore predsednika republike Boruta Pahorja. Morda bi ta napis lahko vgraviral v tla kot trajen opomin kar njegov naslednik oziroma naslednica – kot opomin, da je to pomembna funkcija, ki sicer nima veliko pooblastil, kljub temu pa se da zlorabiti, predvsem pa potacati.

Pompozno v svojem praznem slogu je to sredo Pahor podpisal odlok o razpisu rednih državnozborskih volitev. Potem pa je Pahor predstavil svoj domnevno veliki premislek, naj ga citiramo:

»Zlasti se mi zdi pomembno obvestiti politične igralce in vso javnost o podelitvi mandata za sestavo nove vlade. Mandat za sestavo vlade bom po posvetih z vodji poslanskih skupin podelil tisti kandidatki ali kandidatu za predsednico ali predsednika vlade, ki bo med poslankami in poslanci užival potrebno, torej absolutno podporo, 46 glasov ali več. Vodje poslanskih skupin bom prosil, da mi to podporo izkažejo s podpisi poslank in poslancev. Zavedam se, da to ni predpisana norma. Toda zlasti izkušnje po volitvah predsednika vlade leta 2018 in 2020 napotujejo k običaju, da se potrebna podpora izkaže predsedniku republike s podpisi poslank in poslancev. To se je izkazalo za zelo koristno in verodostojno, ko so februarja 2020 predlagatelji izkazali potrebno podporo za kandidaturo sedanjega predsednika vlade z zadostnim številom podpisov poslank in poslancev.«

Morda se zdi Pahorjevo ravnanje, ki ga je imel za pomembnega oznaniti, nekakšna pravična ali celo prava gesta. Vendar to ni res: dejansko se je namreč zgolj vnaprej izognil kakršnemukoli vsebinskemu odločanju in odgovornosti za izbiro bodočega predsednika vlade, s tem pa je tudi zmaličil vlogo, ki mu jo pri izbiri predsednika vlade podeljuje ustava. Takole pravi 111. člen ustave: »Predsednik republike po posvetovanjih z vodji poslanskih skupin predloži državnemu zboru kandidata za predsednika vlade. Če kandidat ne dobi potrebne večine glasov, lahko predsednik republike po ponovnih posvetovanjih v štirinajstih dneh predloži drugega ali ponovno istega kandidata, prav tako pa lahko predlagajo kandidate tudi poslanske skupine ali najmanj deset poslancev.«

Ustava je torej zelo jasna: predsednik republike nima vloge preštevalca podpisov, kar je iz svoje funkcije na videz ta teden naredil Pahor, ampak mu ustava nalaga izbiro in razmislek o tem, kdo naj vodi vlado, daje mu torej vsebinsko vlogo – ali drugače rečeno, nalaga mu predsedniško usmerjanje. Zato tudi imamo predsednika. In Pahor se je temu vnaprej odrekel. Zakaj? Tudi to je pojasnil: »Prav tako želim odločevalce in javnost po tej uradni poti obvestiti, da bom v primeru, če po posvetih s poslanskimi skupinami ne bo nedvoumne potrebne podpore poslank in poslancev kandidatu za mandatarja, priložnost za izvolitev na ta položaj zaupal predsednici ali predsedniku stranke, ki bo relativna zmagovalka volitev.«

Da bi razumeli Pahorjeve besede in njegovo ravnanje, se je treba vrniti v leto 2018, ko je bila relativna zmagovalka volitev sicer res SDS, a vendar je bilo že na dan volitev jasno, da bo vlado najverjetneje sestavljal predsednik LMŠ Marjan Šarec. Ne glede na to, da je bilo jasno, da Janša vlade ne more sestaviti, je mandat za sestavo najprej podelil njemu. Še več: Šarcu ga celo ni nikoli podelil, ampak je bil slednji sam prisiljen vložiti svojo kandidaturo za mandatarja s poslanskimi glasovi. Tudi sicer se je predsednik, ki se vedno rad kaže kot nekakšen pravičnik, vedel do Šarca skrajno neprimerno, v poniževanju je šel tako daleč, da njegovega imena in priimka v času iskanja mandatarja ni nikoli izustil, ampak je ves čas govoril o njem kot o »drugouvrščenem na volitvah«. Pahor je leta 2018 ves čas ravnal pristransko in z jasno agendo: storiti vse, da postane predsednik vlade Janša.

Če bi dobronamerno in poznavajoč Pahorja poskusili razumeti njegovo ravnanje, bi zapisali, da noče po letošnjih volitvah priti v položaj, ko bi se moral kot predsednik odločiti in razglasiti, da ponuja mandatarstvo nekomu drugemu kot Janši. Slednjemu je namreč izrazito zvest. To se mu je zgodilo leta 2018, ko je Janši mandat podelil kljub temu, da je bilo jasno, da ne more sestaviti večine, Janša pa nato ni dal soglasja h kandidaturi. Pahorja je s tem grdo ponižal.

Morda se hoče zgolj izogniti tej situaciji. Vendar ni tako preprosto. Njegov napotek o tem, da mu morajo prinesti podpise, je ponižujoč do poslancev. Da bodo morali zbirati podpise in tako dokazovati predsedniku svojo voljo in namero, je izraz nespoštovanja ustavnega reda in parlamentarne demokracije. V resnici bi ga morali poslanci z gnusom zavrniti. Ustava jasno določa, da voljo poslancev sporočijo poslanske skupine na posvetu. Ustava ne govori o izkazovanju volje s podpisi. Pahor s to svojo zahtevo ni ponižal le svoje funkcije predsednika, ponižal je poslance in tudi ustavni red.

A kot smo zapisali: prav ta domnevno benigni predsednik je leta 2018 nekaj tednov izigraval jasno izkazano namero poslanske večine in tudi ustavo. In nič presenetljivega ne bo, če bo takšno igro poskušal odigrati tudi letos. Dejansko to že počne.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.