Janko Lorenci

Janko Lorenci

11. 2. 2022  |  Mladina 6  |  Kolumna

Dovolj!

Sava in druge sramote

Moža sedita, se gledata, molčita. Potem Janez: »To mi moraš napraviti, Viktor.« Viktor: »Težka bo, obljubil sem mu te hotele.« Janez: »Zdaj jih ne morem dati, ljudstvo bo znorelo. In to tik pred volitvami.« Viktor: »Razumem. Ampak Danielu sem jih obljubil. Če jih ne dobi zdaj, bo čez čas zahteval še več.« Janez: »Vse bo dobil. A zdaj ne morem. Volitve so. Daj, do smrti bom tvoj dolžnik. Prosim. « Viktor molči, se nasmehne in Janeza potreplja po kolenu: »Bom razmislil, naklonjeno.« To je morda fiktiven prizor. Fikcija pa ni tole: država, tačas zožena na Janšo, prodaja množico slovenskih hotelov, kampov, parkov, toplic, zemljišč na najodličnejših lokacijah, prodaja skratka dobršen del turizma, razglašenega za strateško panogo, neznatni madžarski družbi, za katero stoji oligarh Daniel Jellinek, vezan na Orbána, Janševega vzornika in pokrovitelja.

Toda prodaja, očitna oddolžitev za ogrske čezmejne usluge, zbuja široko zgražanje in lahko oblasti usodno škodi na volitvah. Janša se lahko sicer za silo izmaže: državi ukaže, naj za Yorkove hotele uporabi predkupno pravico in se pokaže kot junak, branilec narodnega premoženja in strateških interesov Slovenije. To stori zadnji hip, tik pred iztekom roka za uveljavitev predkupne pravice in čim bliže volitvam, da še ostane nekaj spomina na ta državotvorni poseg.

Tega zlepa ne bo napravil, a zanj katastrofalne ankete ga morajo grdo mučiti, tako da njegove mile prošnje Viktorju in tista debela roka na njegovem kolenu morda niso fikcija. Vsekakor pa si je po odstavitvi Goloba s Savo podstavil še eno nevarno mino. Gledano širše spada ta prodaja v sramotno poglavje slovenske privatizacije in njenega sestavnega dela – razprodaje državnega premoženja tujcem. Veselo ga kupujejo vsi po vrsti, tudi od nas manj razviti, ki pa imajo troje: oligarhe (Madžarska), močne sklade (Hrvaška), predvsem pa pametnejše vlade, ki vedo, da je lastnina moč.

Destruktivno razprodajanje državnega premoženja ni le zgodba o Janši, ampak grozljivka o vsej naši etablirani politiki (med parlamentarnimi strankami je tu nedolžna le Levica), ki je s privatizacijo padla na vsej črti. Razprodaja se je v glavnem skotila v Janševem prvem mandatu; hotel je ustvariti sebi naklonjene domače velekapitaliste, se nato obrnil proti njim in sprožil »vojno proti tajkunom«. Razprodaja se je nadaljevala pod drugimi vladami; ker domačega zasebnega kapitala ni dovolj, politika pa hoče vse privatizirati za vsako ceno, državno premoženje, tudi donosno in strateško, na veliko razprodaja ali na pol podarja tujcem. Motivi tega početja so pisani: zastrupljenost z neoliberalnimi dogmami, noro ali sprenevedavo prepričanje, da je vseeno, kdo je lastnik tega ali onega, v zasebne žepe odtekajoči denarci od iztržka za prodano blago, pa tudi servilnost do vrhov EU, ki so na primer izsilili prodajo NLB.

Nenehno izgubljanje lastništva nad domačim gospodarstvom nas slabi v mnogih pogledih. Dobički odtekajo v tujino, na celotnih področjih, na primer bančnem, izgubljamo sleherni vpliv, scela gledano pa suverenost – ob tako močnem tujem lastništvu vlade, tudi če bi to hotele, ne morejo peljati razvojne politike po meri Slovenije.

Zdaj smo v zadnji, do konca destruktivni fazi razprodaje. Pri Janši gre – poleg omenjenih motivov – za odplačevanje dolgov za Orbánovo bratsko pomoč (npr. za sdsjevske medije) in načrtno pehanje Slovenije k vzhodnoevropskim avtokratom. V isti sapi si na račun Slovenije gradi in kupuje preživetvene točke za življenje v opoziciji; zasidranost orbanovskega kapitala pri nas mu bo pri tem v trajno pomoč. Obenem brezobzirno nastavlja »naše«, tudi če so vaški tepčki. Deli bonbone, ki jih bodo plačale druge vlade, nas na veliko zadolžuje in se tudi tako gre strategijo požgane zemlje – za mano potop, slabše ko bo, laže se bom vrnil na oblast. Vse to počne tudi z zlorabljanjem kolektivne krize zaradi virusa. V takem človeku je zelo malo človeka. Celota tega početja, ki sistematično in dolgoročno slabi državo, je po svoji vsebini veleizdaja.

Boris Vezjak ima prav, ko pravi: vsi se tolažijo, da bodo kmalu volitve, s tem pa konec janševske more. V veliki zmedi epidemije oblast niza eksces za ekscesom in to nenehno zaporedje šokov ves mandat je postalo vsakdanjost, rutina. Eno in drugo, zamotano v virusno psihozo, povzroča pasivnost in Janši omogoča, da skoraj nekaznovano divja naprej in dela vedno hujšo škodo. Nekaj škode se bo dalo sčasoma popraviti, druga je nepopravljiva. Razprodajanje, tudi Save, je nepopravljivo.

To pogubno divjanje oblasti, ki že ve, da je v zadnjih vzdihljajih, in zato odmetava vse maske, je treba ustaviti. Sava je zunajserijski šok in priložnost za protiudar.

Zanj je potrebno sodelovanje. Svoje mora storiti opozicija – doseči, da parlament Janši naloži, da država uveljavi predkupno pravico. Tokrat bi za to zelo verjetno glasovalo vsaj 46 poslancev. Svoje pa lahko stori tudi res močan, zunajserijski ulični protest. Prodaja Save je zanj idealna podlaga: ljudje v tem primeru nazorno, veliko bolj kot na primer pri prodaji bank, vidijo in čutijo, da se dogaja očitna, naravnost otipljiva kraja, da gre za fizično ropanje in siromašenje Slovenije. S Savo civilna družba, sindikati, opozicija, posamične skupine, odgovorni mediji … na ozadju prej nakopičenega nezadovoljstva laže kot kdaj prej uperijo prst v zlagane patriote na oblasti in aktivirajo množice proti njim.

Časa za tak protest je malo, a še dovolj. Dobro bi vplival na glasovanje v parlamentu in na izid volitev. Protestnikom bi – enako kot vsem, ki se tako ali drugače upirajo nasilni oblasti – povrnil nekaj dostojanstva, izgubljenega v tem mandatu poniževanja, strahovanja in opuščanja elementarne civiliziranosti. In s takim protestom za sabo bo po volitvah mogoče bistveno bolj vplivati na novo oblast.

Vsi na protest in volitve, tokrat gre celo za osnovno človečnost.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.