Grega Repovž

Grega Repovž

29. 4. 2022  |  Mladina 17  |  Uvodnik

Tedni za usodne napake

Čas po volitvah je za zmagovalce najnevarnejši čas. Zanos zmage in občutek, da je zdaj vse v njihovih rokah in da vse vedo, je zaznamoval veliko zmagovalcev. V slabem smislu.

Velja se spomniti zmage Mira Cerarja leta 2014. Bila je primerljiva z zmago Roberta Goloba. Premagal je Janšo, zmagal z zgodovinsko prednostjo, pridobil moralni kapital in … se nemudoma zapletel v neumno, samovšečno izživljanje nad Alenko Bratušek, dotedanjo predsednico vlade. Ta se je želela po porazu in dejansko enem najtežjih premierskih mandatov, ko je morala državo rešiti pred bankrotom, umakniti na položaj slovenske komisarke v evropski komisiji. Funkcijo si je res zaslužila, pa tudi dobra kandidatka je bila – po Janezu Potočniku ni bil niti eden tako dober. A Cerar je nastopil kot zmagovalec, poln samega sebe, poln zmagovitega zanosa, in se začel skupaj s Tanjo Fajon in Janezom Janšo izživljati nad njo. V SMC so jo brez potrebe ponižali, osramotili mimogrede tudi Slovenijo – in vse to so storili samo zato, ker so hoteli pokazati, da bodo kot zmagovalci o vsem odločali sami. Namesto Bratuškove so za komisarko nato postavili Violeto Bulc, žensko dvomljivih stališč in znanja. To imenovanje »šamanke«, ki je priporočala tek po žerjavici, namesto finančnice in nekdanje premierke je vrglo dolgo senco na Mira Cerarja. Nikoli več si ni povrnil zaupanja, ki ga je imel le dan po volilni zmagi.

Velja se spomniti tudi zmage Marjana Šarca. Bil je relativni zmagovalec, ki ga je podprla tudi civilna družba, ker je dva dni pred koncem volilne kampanje zagotovil, da ne bo sodeloval z Janšo, da bo delal koalicijo s SD, Levico, SMC in DeSUS. A le nekaj dni po relativno šibki zmagi na liberalno-levem polu je mirno sporočil, da ne želi imeti v koaliciji Levice, ampak da bo raje poskusil z Novo Slovenijo Mateja Tonina. Nemudoma je torej izigral enega izmed partnerjev. Tri tedne kasneje je doživel prvi poraz: Tonin ga je zavrnil. Šarec je šel poklapano nazaj k Levici, razglasil, da je šlo zgolj za taktiziranje, a zaupanja Levice ni več pridobil, po tem ni mogla več vstopiti v vlado. Toda to ga ni izučilo. Na dan imenovanja vlade je za svojega svetovalca imenoval Damirja Črnčeca, nekdanjega Janševega prvega pribočnika, znanega po rasističnih in ksenofobnih stališčih, teoretika zarot. S tem je sam prekršil zavezo, da se s »politiko sovraštva« ne sodeluje. Z imenovanjem Črnčeca je izgubil zaupanje, ki ga je imel dan po volilni zmagi. A to ni bilo edinkrat, ko je Šarca zanašalo s poti zaradi lažnega občutka moči. Po volitvah je bil čas za razmislek o združevanju liberalnih strank: SMC in SAB sta bili voljni pristopiti k skupni listi za volitve v evropski parlament. Opit od moči premierstva in domnevne javne podpore ju je izigral. Na tej točki je zaupanje v koaliciji padlo. Šarec je sicer to še naredil večkrat, prepričan, da je mojster politične igre.

Seveda je podobnih primerov še več. Zoran Janković je zakockal zmago na volitvah leta 2011 in Janši omogočil, da je kljub drugemu mestu že čez dva meseca sestavljal vlado in se smejal »ljubljanskemu šerifu«, ki je brez razloga takoj po volitvah poniževal morebitne koalicijske partnerje.

Moč – je pogosto navidezna.

Čeprav se na prvi pogled zdi, da je Robert Golob z 41 poslanci še močnejši, kot je bil Cerar leta 2014, to ni res. Kje se je zalomilo Cerarju? Kje se je zalomilo Šarcu? In kje Jankoviću? Na točki, ko so mislili, da jim moč zmagovalca omogoča izigravanje in poniževanje koalicijskih partnerjev. Seveda, najmočnejši to lahko počne, lahko vnaprej polomi krila koalicijskim partnerjem, pa bodo vseeno vstopili v koalicijo. A račun vedno pride.

Točka, na kateri sta oba, Cerar in Šarec, prvič po volitvah v državni zbor izgubila, so bile lokalne volitve. Obe stranki, obe novi in sveži, obe zmagoviti, sta na lokalnih volitvah doživeli trd poraz, ostali brez županov in z malo mesti v občinskih in mestnih svetih. Seveda ni moglo biti drugače, saj kot novi stranki nista imeli niti dovolj kandidatov in občinskih odborov. Na državnozborskih volitvah mora stranka ponuditi 88 poslancev, na lokalnih pa okoli 3000 kandidatov za svetniška in županska mesta. To je ogromno ljudi. Ne Cerar ne Šarec nista razumela, da nova stranka teh odborov ne zmore postaviti v nekaj letih, a se nista bila pripravljena povezovati z drugimi liberalnimi strankami – kar je edina mogoča pot.

Je Golob zmožen povezati ostanke liberalnih strank, narediti združitveni kongres? Dejansko je to modra poteza. Poraz na lokalnih volitvah, ki mu bo oslabil moč, ki jo je pridobil to nedeljo, je sicer neizogiben. Tako bo SDS že jeseni slavila na volitvah. To bo tudi trenutek, ko se bo Janša vrnil v državni politični prostor. Z zmago.

Zakaj navajamo vse to? Ker smo podcenjevanje volivcev, koalicijskih partnerjev in simbolnosti volitev, pa četudi gre za lokalne ali predsedniške, v zadnjih dveh desetletjih že tolikokrat videli. In ker smo že tolikokrat videli, kako so zmagovalci v prvih tednih zapravili zaupanje s prepričanjem, da imajo neizmerno moč. Ne tvegamo s trditvijo, da si tega ne Šarec ne Janković še danes ne zmoreta priznati.

V francoski politiki je nekdaj veljalo, da mora politik nositi konfekcijske obleke. Zato, da se ves čas zaveda, da je zgolj javni uslužbenec. In tudi zato, da nikoli ne pozabi, kako je s položaja, ki ga zaseda, odšel njegov predhodnik.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Sonja Lokar, Ljubljana

    Tedni za usodne napake

    S kolumno Grege Repovža se ne bi mogla bolj strinjati. A usodne napake se ne utegnejo zgoditi samo velikemu zmagovalcu. Dogajajo se lahko tudi manjšim koalicijskim partnerjem, ki nenehno trepetajo, da jih bo veliki zmagovlec pohrustal, ostali koalicijski partnerji pa zasenčili. Obe nevarnosti sta povsem realni – vsak vstop SD v vlado z vodilno liberalnodemokratsko stranko je ta stranka plačala z nižanjem ali... Več