Grega Repovž

Grega Repovž

13. 5. 2022  |  Mladina 19  |  Uvodnik

Tvegana igra

Bodoči premier Robert Golob je imel po zmagi na volitvah priložnost, da sestavi res dobro ekipo. Kombinacijo starih mačkov s spominom, ki bi vlado varovali z izkušnjami preteklih napak in dogodkov, strokovnjakov na najpomembnejših področjih sedanjega časa, ki bi zagotavljali, da bi Slovenija naredila zeleni preboj. Ekipa, ki jo je predstavil v sredo, ni taka. Golob je pri sestavi ekipe tvegal z nenavadnim izborom. Ki pa ni brez logike.

Na ministrstvo za finance prihaja Klemen Boštjančič, klasični ekonomist nove dobe, doslej predsednik upravnega odbora Save. To je na prvi pogled nenavadna odločitev. Nima izkušenj z javnimi financami, nima izkušenj z aktivno politiko – a vse to je na primer veljalo tudi za finančnega ministra v vladi Marjana Šarca Andreja Bertonclja, ki se je izkazal za dobrega ministra za finance. Izkušeni gospodarstveniki Boštjančiča opisujejo kot močnega, nekdo je celo uporabil izraz buldožer. Dejstvo je, da Boštjančič prihaja na ministrstvo za finance po obdobju Janševega zaupnika in prijatelja Andreja Širclja – če nova vlada želi raztrgati mrežo, ki jo je po javnih družbah razpletla Janševa vlada, na tem mestu potrebuje točno takšnega človeka. V Sloveniji smo sicer vajeni, da ministrstvo za finance vodijo profesorji, konservativni varuhi javnega denarja. A žal se to doslej ni izkazalo vedno kot dobro: najslabši finančni minister v sodobni Sloveniji je bil na primer profesor Janez Šušteršič v času druge Janševe vlade, ki je Slovenijo pripeljal v finančni zlom. In iz tega zloma je Slovenijo kot finančni minister potegnil klasični poslovnež Uroš Čufer. Dejstvo je tudi, da Boštjančič pozna vse igralce v sivini slovenske ekonomije. To bo v naslednjih mesecih, ko bo treba nazaj prevzeti ugrabljeno državo, izjemno pomembno. A pri Boštjančiču bo vseeno zelo indikativno, s kom se bo obkrožil: mednarodne razmere so pač zelo zaostrene. Imena, ki krožijo, zbujajo dvome.

Ni jasno, zakaj Golob vztraja, da bo minister za zdravje Danijel Bešič Loredan – morda zgolj zaradi zarečenih besed, da bo minister? A tudi pri Bešiču Loredanu je pri ocenah, da je konfliktna oseba, da je dejansko prikriti bodoči privatizator javnega zdravstvenega sistema, treba biti zadržan. Bešič Loredan je namreč zaradi svojega izpostavljanja in bitk znotraj zdravstvenega sistema tudi žrtev tako imenovanega sindroma sindikalnega zaupnika: ljudem gredo borci z mlini na veter prej ali slej na živce, ker jim preprosto prevečkrat stopijo na živec. Tudi predsednikov sindikatov se po izbojevanih bitkah nemalokrat odrečejo lastni člani, češ da so šli predaleč. Tovrstno izpostavljanje je naporno in samotarsko delo, bitke se pogosto končajo s porazom, žrtve teh porazov pa so prav prvoborci. Problem slovenskega zdravstvenega sistema je mogoče rešiti le s povečanjem dejanskih pristojnosti zdravstvene zavarovalnice – česar se politika boji – in z družbenim dogovorom z vsemi stranmi. Je Bešič Loredan, dejansko od bojev nekako zagrenjen človek, res prava rešitev? Golobova odločitev je tvegana, po drugi strani pa je res: mar ni čas, da končno spet eden izmed teh borcev, med katere velja kot prvega šteti starosto slovenskega zdravstva Dušana Kebra, poskusi uvesti spremembe?

A to nista edini tvegani potezi. Kot je na eni strani modro, da je takoj po volitvah Golob povabil LMŠ in SAB k združitvi v eno stranko, je na drugi strani izvedel zelo tvegano potezo: v vlado je povabil Marjana Šarca in Alenko Bratušek, oba bivša premiera, oba osebnostno kar naporna človeka. Marsikdo mu je to odsvetoval. A po drugi strani je res: le tako je lahko dokazal bodočima strankarskima kolegoma, da s povezovanjem misli resno in iskreno. To je seveda še ena tvegana poteza. Sploh če bosta spet zapadla v svoje majhne nečimrnosti, ki so tudi prispevale k padcu Šarčeve vlade. To bo težko usklajevati, usmerjati. Poleg tega sta obkrožena s kar nekaj čudnimi tipi.

Golob igra zelo tvegano igro. Vendar pa to ne pomeni, da ta formula ni lahko tudi zmagovita. Ob predstavitvi imen se je zanemarilo, da se je Golob odločil za zelo natančno, na prvi pogled nenavadno reorganizacijo ministrstev: vlado je namreč reorganiziral dobesedno po organizacijskih enotah, kot je to po navadi v podjetjih. Doslej so predsedniki vlad in ministri veliko govorili o tem, da naj bi bila država kot podjetje (kar je floskula, in še zelo nevarna, saj država ni podjetje), a Golob je dejansko prvi, ki je vlado organiziral po logiki podjetij, tako je organiziral tudi poslansko skupino (ki jo je razdelil na osem področij z osmimi vodji). Področja si niso več v konfliktu in manj se prekrivajo. A več ministrov pomeni tudi težje usklajevanje. Odločitev za tako veliko vlado je torej tudi tvegana.

Ob vsem tem je treba poudariti, da gre kljub vsemu za koalicijsko vlado – in da se že danes kaže, da ima Golob srečo, ker imata Gibanje Svoboda in Levica že sama večino v državnem zboru. Socialdemokrati so stranka z močnimi notranjimi trenji in parcialnimi interesi, stranka se že danes kaže kot vir prihodnjih nestabilnosti. SD je poleg tega že dolga leta v nekakšni simbiozi s SDS, zlasti na področju energetike, kar bi lahko bil vir konfliktov in blokad v koaliciji.

Morda se v tem skriva tudi odgovor, zakaj ima Golob dolgoletnega vodjo poslanske skupine SD Matjaža Hana raje ob sebi v vladi na položaju ministra kot pa v državnem zboru. Le kaj je bolj tvegano?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.