Grega Repovž

Grega Repovž

27. 5. 2022  |  Mladina 21  |  Uvodnik

Prihodnost

O besedilu koalicijske pogodbe se je v tednih pred imenovanjem Roberta Goloba za mandatarja vnel oster javni prepir, vodili pa so ga predvsem lastniki kapitala, ki so se samodeklarirali za predstavnike gospodarstva. A niso zagovarjali interesov podjetij, dejansko so govorili samo o lastnem, doslej tako skromno obdavčenem premoženju, s katerim razpolagajo. Ali kot je pred tednom dni v Tarči zelo preprosto ponazoril poslanec SD Matevž Frangež: v tem trenutku upokojenec in bogat človek oba plačujeta enako za dopolnilno zdravstveno zavarovanje, pri čemer da na letni ravni revnejši upokojenec za to tudi do ene od dvanajstih pokojnin. Če uvedemo nepremičninski davek in hkrati odpravimo zdravstveno zavarovanje, bo upokojenec plačal 100 do 150 evrov nepremičninskega davka, privarčeval več kot 200 evrov, premožni ljudje pa bodo končno plačevali od dejanskega premoženja (tako kot upokojenec), s čimer bomo v proračunu zbrali več denarja. Pri tem seveda davek za premožnega človeka še zdaleč ne bo znašal dvanajstine letnega dohodka, kolikor mora danes samo za dopolnilno zdravstveno zavarovanje odšteti revni upokojenec.

Leta smo čakali na to, da bo v neko koalicijsko pogodbo končno vpisan tak način razmišljanja. V tem smislu je koalicijska pogodba res revolucionarna – ampak le zato, ker je vse, kar smo videli doslej, tako nazadnjaško, v razmišljanju smo še vedno na začetku devetdesetih let. To pa ne pomeni, da je ta koalicijska pogodba res ambiciozen dokument. Žal ne.

Če bi bila res takšna, bi bil v njej na prvem mestu mednarodni projekt gradnje železniške proge, ki bi povezovala München ali Milano z Ljubljano z vlakom velike hitrosti, ki bi naprej povezoval Zagreb in Beograd in nato čez Balkan Evropo z Istanbulom. To bi bilo ambiciozno: da Slovenija začne na ravni Evropske unije zahtevati gradnjo te povezave – in to takoj, s spremembo načrtov, da vloži ves trud v to. Ta del Evrope bo sicer ostal njeno slepo črevo, mi pa z njim. Evropska unija namenja ogromne denarje za takšne povezave, po vseh državah jih gradijo, v Nemčiji, Italiji, Španiji … Mi, tako vezani na svoje avtomobilčke, pa sploh ne vemo in ne razumemo, kaj se okoli nas dogaja.

A to je šele začetek. Arhitekt Matevž Granda je pred kratkim navedel tale podatek: »Gradec je bil še leta 2015 za nekaj tisoč ljudi manjši od Ljubljane. Danes je že za več kot deset tisoč prebivalcev večji. Primerjava lahko postane zelo frustrirajoča, če pogledamo tamkajšnji sistem javnega prometa. Gradec ima sedem tramvajskih prog. Poleg tega mesto z 294 tisoč prebivalci načrtuje in gradi nov sistem podzemne železnice z dvema progama, ki bo začel delovati leta 2030 (!), in pri tem se nihče ne pritožuje, da je mesto za to premajhno. Do leta 2050 predvidevajo rast za dodatnih 70 tisoč prebivalcev. Takšen razvoj je mogoč le ob zavezanosti trajnostnim okoljskim rešitvam.« Tega večina Slovencev ne ve. A Gradec je dejansko v tem smislu veliko bolj razvito in tudi ambicioznejše mesto in bolje povezano z obrobjem. Namenoma govorimo o drugem največjem avstrijskem mestu in ne o Dunaju.

Če se torej Slovenija želi razvijati, mora najprej urediti promet v Ljubljani: država je tista, ki mora financirati gradnjo tramvajev (to je pri nas skoraj bogokletna beseda) – danes ti namreč vozijo v mestih tudi pod zemljo, to so okretni in lahki vlaki, lahko so tudi zelo dolgi in vozijo ogromno potnikov. Brez tramvajev v Ljubljani prometa v celotni državi ne bo mogoče urediti, ker brez tramvajev (ali metroja) tudi medkrajevnih vlakov ne bo nihče uporabljal. Tramvaji morajo Ljubljano povezati z okoliškimi mesti, ne vlaki. Tako kot na primer povezujejo Bruselj z njegovimi predmestji (za Ljubljano govorimo o Medvodah, Domžalah, Vrhniki …). A hkrati je seveda treba začeti nemudoma graditi popolnoma novo progo za vlak velike hitrosti, ki bo povezal Slovenijo med Mariborom in Koprom. Slovenija je namreč, če jo primerjamo z evropskimi državami, namenoma bomo uporabili nekorektno primerjavo, na približno enaki stopnji kot Kosovo. Vlaki so malo lepši, to pa je vse. Odrezani smo od sveta in odrezani smo od dejanskega načina življenja, ki je v Evropi že popolnoma normalen.

Brez tega prehoda tudi zelenega prehoda ni. Preprosto ga ni.

To je osnova. In uvrstitev tega projekta v evropsko agendo bi morala postati prva naloga te vlade – če bi bila res ambiciozna in bi želela Slovenijo in z njo Balkan prestaviti na dejanski zemljevid Evrope. Lahko končno pogledamo čez meje? Danes vse več turistov potuje z vlaki. Potujejo seveda tudi z letali. Turizem je za Slovenijo izrednega pomena, a prihod na ljubljansko letališče je prihod na res obrobno letališče s tipično polišpano stavbo, toda brez vlaka do Ljubljane. Ja, spet vlak. Brez tega se bo razvoj turizma na neki točki ustavil. Evropejci danes stavijo na vlake. Povsod. Ker so učinkovito in udobno sredstvo potovanja in življenja.

Naprej: v Ljubljani nadaljnji razvoj bolnišnične dejavnosti v mestnem središču ni več mogoč, to je popolna norost, obtežuje mesto in je prava mora za bolnike in svojce. Zato bi morala država odkupiti (ali nacionalizirati) zavoženi projekt Stožice in tam začeti graditi Klinični center 2. Stožice so tudi ravno dovolj centralno postavljene, da bi lahko postale druga ljubljanska železniška postaja, vozlišče, ki bi bilo z mestnim središčem povezano s tramvajem.

Se zdi noro, nerealno?

Nujno je, da Slovenija izstopi iz zakoličenega razmišljanja. In s tem vstopi tudi v novo kakovost življenja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Anton Rupnik, Ljubljana

    Prihodnost

    Da, Grega Repovž, naša (slovenska) prihodnost je usodno povezana z vprašanjem, ali nam bo z večdesetletno zamudo le uspelo vključiti se v sodobne železniške (in tudi druge) povezave s soseščino in z vso Evropo. Več

  • Rudi Kropivnik, Ljubljana

    Prihodnost

    Grega Repovž je spomnil novo prihajajočo vlado na škodljivost in nesmiselnost dosedanjega razvoja prometne infrastrukture. To je hvalevredno zlasti zato, ker je do sedaj v medijih na to opozarjala le kritična javnost, ne pa novinarji. Nasprotno, novinarji so večinoma imeli veliko razumevanje za reševanje zastojev in slabe pretočnosti v cestnem prometu. Samo dva primera. Več