Dva leva / Vlado Miheljak: Čas je za precednico

»Zdi se mu sistemsko nesprejemljivo, da bi bili na treh ključnih položajih v državi – predsednika republike, predsednika vlade in predsednika državnega zbora – trije vodilni ljudje iste stranke. ’To je z vidika načela delitve oblasti vprašljivo. To bi bila moja zavora, če bi se moral opredeliti do kandidature Marte Kos.’«

»Robertu Golobu pa se zdijo Kučanovi pomisleki ’iz trte izviti’. Izpostavil je, da je bil tudi Janez Drnovšek, ki je bil po Golobovi oceni najboljši predsednik države doslej, predsedniški kandidat tedaj največje vladne stranke LDS. ’Škoda, da je te pomisleke izrekel bivši predsednik države, ki je bil, preden je kandidiral za predsednika republike, sicer predsednik zveze komunistov. Sam nekdanjega predsednika Milana Kučana spoštujem, mogoče pa tudi on včasih ustreli kakšnega kozla,’ je dejal Golob.«

Znana je krilatica, da oblast kvari, absolutna oblast pa kvari absolutno. No, v našem primeru trenutna oblast vsekakor ni absolutna, je pa zaradi taktičnih pregrupacij volilnega telesa zelo prepričljiva. In se v teh kratkih tednih po oblikovanju vlade tudi kvari prepričljivo in predvsem zelo hitro. Sicer ni bilo pričakovati, da bo Golobova vlada oziroma koalicija vozila tako tekoče, kot je prišla na oblast, da bo tako hitro nabrala cel kup rdečih kartonov, pa tudi ne. Če bo nadaljevala, kot je zastavila zadnje dni, se utegne zgoditi, da bo razpad javne in medijske podpore in s tem koalicije prehitel Janševe želje iz najbolj mokrih sanj. Skoraj ne mine dan, da ne bi naredila kakšne neumnosti. Dobro, delno je to stvar Golobove neizkušenosti in nevednosti. A okrog njega je vendarle nekaj starih političnih mačkov, ki bi morali v slogu izkušenega košarkarskega trenerja pravi čas dati znak za timeout. Sploh se zdi, da so na tako rekoč vseh področjih, zlasti pa tam, kjer so gradili svoj pohod na oblast – na kritiki Janševega kadrovskega inženiringa in cunamija – začeli delati fatalne napake. Zato bi se koalicija morala kar najhitreje zapreti v klavzuro in preigrati posledice »neznosne lahkosti vladanja«. Nočem reči, da je vse slabo. Razlike so vendarle očitne. Vidne so bile denimo na državni praznik, ko je bilo glede na Janševo obdobje na Kongresnem trgu in daleč okrog na moč drugače. Nobenih do zob oboroženih robokopov, ki bi se na plus trideset kuhali v plastičnih zaščitnih oklepih, nobenih policijskih psov, konjenikov, maric, vodnih topov ... ni bilo videti. To je razlika, ki ostaja. In šteje. Zdajšnjih oblastnikov se ni treba bati. In njim se ni treba bati javnosti. Za zdaj.