Grega Repovž

Grega Repovž

26. 8. 2022  |  Mladina 34  |  Uvodnik

Je nasilje res radikalno?

Dnevnik je preteklo soboto objavil intervju z Marcelom Štefančičem, jr., ki od politične odstranitve z RTV Slovenija objavlja le še v matični Mladini. V tem intervjuju je Štefančič med drugim spregovoril o tem, da so bile velike družbene spremembe vedno dosežene z nasiljem. Z nasiljem? Da, z nasiljem.

A Štefančič je govoril o nasilju v povezavi s podnebnimi spremembami. Njegova analiza je preveč pomembna, da je ne bi v celoti ponovili: »Živimo v podnebnem peklu, ki ogroža preživetje planeta, in nalagamo premog na večni ogenj, obenem pa psujemo lunatike in konspirologe, ki ne verjamejo znanosti in trdijo, da so podnebne spremembe le mit in fabrikacija, a pri tem spregledamo, da se tudi kapital obnaša natanko tako kot lunatiki in konspirologi. Še naprej se namreč obnaša tako, kot da podnebne spremembe ne obstajajo, torej tako, kot da so podnebne spremembe zgolj potegavščina, ki so si jo izmislili Kitajci, da bi uničili zahodno gospodarstvo. Če vprašate kapital, potem znanost ne obstaja. Švedski ekolog Andreas Malm je napisal zelo zanimivo knjigo. Kako razstreliti naftovod je njen naslov. Zastavil je pravo moralno vprašanje: če vsi mi verjamemo, da podnebne spremembe res obstajajo in da to, kar izkušamo vsako leto, ni več samo slabo vreme, zakaj potem samo pasivno gledamo? Če verjamemo, da so podnebne spremembe produkt človeške dejavnosti in da ogrožajo preživetje planeta, zakaj potem ne razstrelimo naftovodov? Zakaj ne razstrelimo plinovodov in športnih terencev? Zakaj vztrajamo pri miroljubni politiki? Okoljevarstveno gibanje še vedno ponosno razkazuje svojo miroljubnost. Kljub temu da so razmere iz leta v leto hujše, ostaja pri stari politiki nenasilja. A Hitlerja niso ustavili po miroljubni poti. Sufražetke, britanske borke za žensko volilno pravico, do volilne pravice niso prišle po miroljubni poti, ampak so razbijale okna trgovin in draguljarn, sežigale nabiralnike, avtomobile in jahte, Winstonu Churchillu so sklatile luč na vratih, premierja so nagnale iz avta in ga pošpricale s poprom, s kladivi in sekirami so razbijale kipe in slike, tolkle policiste, nastavljale eksploziv, razstreljevale vile, hotele, poštne urade, cerkve, gledališča in vodovode. Sužnjelastništva v Ameriki niso odpravili po miroljubni poti. Treba ga je bilo ukiniti na silo. S podnebnimi spremembami je podobno kot s sužnjelastništvom. Ne moreš iti na pol poti. Ni kompromisa.«

V današnjem svetu se zdijo Štefančičeve misli seveda radikalne. A to je odvisno od pogleda. Kako radikalne so njegove misli, če vemo, da raziskovalci ugotavljajo, da tako hude suše na stari celini ni bilo že 500 let? Se res zdijo radikalne? Zadnje poročilo Globalnega observatorija za sušo navaja, da je v 47 odstotkih Evrope trenutno stanje še vedno alarmantno. V skoraj polovici Evrope je danes prst popolnoma suha. Vsi vemo, kaj to pomeni. Vsi razumemo, kaj to pomeni. In vsi razumemo, kaj se dogaja: vse, kar naj bi se slabega na področju podnebnih sprememb zgodilo v naslednjih letih, se je letos že zgodilo. Stvari so postale jasne in neizogibne. Če bo v prihajajoči zimi enako padavin, kot jih je bilo v Evropi preteklo zimo, naravni zalogovniki vode, ki napajajo glavne evropske vodotoke, ne bodo niti približno sanirani. Če bo naslednje poletje zgolj enako kot letošnje, če se torej trend poslabševanja razmer ne bo nadaljeval, bodo po ocenah znanstvenikov vodotoki zaradi letošnjega primanjkljaja začeli presihati že mesec dni prej kot letos. So razmere torej lahko sploh bolj radikalne? Niti najbolj črne napovedi niso nakazovale tako radikalne realnosti.

Se je industrija zganila in ugotovila, da se mora začeti res nemudoma prilagajati? Oziroma drugače: ali se spremembam, ki so odslej res dejanske in otipljive, sploh kdo že prilagaja? Se politika temu prilagaja? Je gospodarska zbornica sklicala direktorje? Je vlada sklicala svet za nacionalno varnost? Ali kdo bije plat zvona? Kdorkoli? So vsaj glasbeniki priredili koncert na ljubljanskem Trgu republike?

Če bi bile podnebne spremembe agresor, bi temu, kar se je na področju podnebnih sprememb zgodilo v zadnjem letu, rekli blitzkrieg. Sedanje razmere bi označevali z besedo vojna. Stanje pa bi se imenovalo okupacija.

Besede Marcela Štefančiča, jr., namreč niso opis stanja ali poziv k nasilju, ampak napoved prihodnosti. In zato so tako pomembne. Politika in kapital – ne mislimo na slovensko politiko, ampak na globalno politiko in kapital po celotni zemeljski obli – namreč prebivalstvo zavestno puščata na cedilu, sta na drugi strani, kjer kot da so se podzavestno že odločili, da ne bodo storili ničesar, ampak preprosto podaljševali sedanji ekonomski model, dokler bo pač šlo. In zato že danes vemo, da bodo tovarne delale do zadnjega dne, do zadnjega dolarja ali evra dobička. Dokler gre. In razmere se bodo za vse več ljudi vse bolj radikalno spreminjale. Res kdo misli, da lahko kmetje preživijo naslednjih deset let teh vse bolj zaostrenih razmer? In ko se bo to zgodilo in bodo proizvedli manj hrane – res kdo misli, da bo hrana ostala enako dostopna vsem? In da bo elektrika ostala enako dostopna za vse?

In v neki točki, seveda prepozno, bodo ljudje pobesneli – ker bo to edino, kar jim bo preostalo. Nasilje namreč.

Ni čudno, da so Marcelu Štefančiču, jr., slovenski desničarji prepovedali nastopati na TV Slovenija.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.