Grega Repovž

Grega Repovž

18. 11. 2022  |  Mladina 46  |  Uvodnik

Uvodnik / V pasti

Desetega junija letos se je v odziv na rast cen pogonskih goriv na Twitterju oglasila nekdanja ameriška veleposlanica na Danskem Carla Sands. Čeprav je več let kot Trumpova izbranka živela v danski prestolnici København, je Američanom »prijazno« pojasnila, da je na Danskem še težje živeti kot v ZDA – tako so ubogi Danci prisiljeni kolesariti, ker si že srednji razred ne more privoščiti avtomobila.

Ne bomo ponavljali, kakšnega posmeha in šal je bila na svoj račun deležna zaradi tega: dejstvo pač je, da lahko povprečni Američani le sanjajo o standardu, ki ga imajo in v katerem živijo Danci, izjava je bila seveda prvovrstna neumnost. A moramo biti natančni in povedati, da je Danska res ravna država, če odmislimo Grenlandijo, je njena najvišja točka »gora« Møllehøj s 170 metri nadmorske višine – na Danskem je tako tudi malo lažje kolesariti kot v večini drugih delov sveta. Toda ne glede na to zemljepisno podrobnost: kolesarjenje je na Danskem znak razvitosti, ne zaostalosti, pa tudi izobraženosti in blaginje, ki se kaže v razporeditvi delovnih mest, razvitosti države, naprednem odnosu do delovnega časa itd.

A lažnivi tvit Carle Sands je v ZDA sprožil burno razpravo, ki je dobila v resnem tisku moder in ameriško preprost zaključek: razvite države niso tiste, v katerih se bogati vozijo z avtomobili, ampak tiste, v katerih se tudi bogati vozijo z javnim prevozom in kolesi. Javni promet je znak razvitosti – pločevinizacija prometa in gibanja pa znak nerazvitosti.

Odnos do javnega prometa je dejansko znak razvitosti politike in elite neke države. In na tej točki je treba priznati, da se Slovenija, njena politika in elita nič kaj dosti ne razlikujejo od Amerike in ameriških politike in elite. Večina slovenskih politikov si dejansko sodobnega življenja v razvitih evropskih državah sploh ne zna dobro predstavljati in ga ne razume.

A ni namen pripisovati politikom nevednost – od tega nima nihče nobene koristi. Podobna je na primer tudi razprava o stanovanjski politiki v Sloveniji: že tega, da stanovanja ne morejo biti navadno tržno blago, slovenska politika ne razume, tako razumevanje stanovanj in bivališč se zdi večini celo popolnoma bogokletno. Toda ne gre le za politiko, ampak za dejstvo, da sta dober avto in lastno stanovanje v Sloveniji tudi za večino prebivalcev preprosto glavni življenjski cilj. Ravno zaradi tega ne moremo s prstom kazati na politike: ker Slovencem dober avto in lastno stanovanje (hiša) ter njuna popolnost pomenita življenjski cilj, se tudi politika temu prilagaja in sledi. So torej krivi politiki? So krivi prebivalci? Ne. Ne gre za krivdo – gre preprosto za stopnjo razvitosti družbe. Na tej stopnji razvoja družbe je to tisto, kar je pomembno, pa čeprav je to tudi posledica napačnega razvoja. Pretirano dragi avtomobili glede na dejanski standard in do popolnosti urejena stanovanja so le privid, ki pri večini prebivalcev ustvarja občutek, da jim gre dobro oziroma da napredujejo – a še vedno je to tisto, kar jim dejansko nekaj pomeni. Tudi zato se danes zdi še vedno velikemu delu prebivalstva Slovenije popolnoma nora zamisel, naj se ustavita širjenje avtocestnega križa in dodajanje dodatnih pasov na avtocestne odseke in naj se ta sredstva preusmerijo v gradnjo železnice in tramvaja.

Je to sploh mogoče spremeniti? Razprava o tem je hitro pokroviteljska, ljudje so prizadeti, če se jim očita, da ne razumejo, kaj naj bi bilo zanje pomembno, sploh če se s tem napada ravno tisto, za kar so se vse življenje res trudili in odrekali. Velik del ljudi tudi ne sprejema, da bi morala država graditi stanovanja in jih za nizke najemnine dati v najem prebivalstvu – pa čeprav je ravno to, da ljudem ni treba vse življenje delati za stanovanje oziroma hišo, največji kvalitativni premik, ki bi pomenil naravnost ogromno psihično in tudi finančno razbremenitev za večino prebivalcev s povprečnimi in podpovprečnimi dohodki. Logično je, da ljudje te spremembe ne morejo zlahka sprejeti, ko pa so vse življenje morali ravnati nasprotno. A koliko mladih bi že zdavnaj odšlo od doma, če bi zaradi drugačne stanovanjske politike lahko? Koliko staršev bi lahko v tretjem življenjskem obdobju zaradi tega drugače in verjetno bolj polno živelo? Koliko družin bi zaradi tega lažje nastalo? Koliko ljudi bi si s tem lažje izpolnilo željo po otrocih?

Kljub vsemu temu je tudi ta razprava o drugačni stanovanjski politiki in o tem, da ti ni treba biti lastnik stanovanja, da si v življenju uspel, za večino prebivalcev Slovenije težko sprejemljiva.

Zato to tudi ni bilo predmet predvolilnih kampanj pred lokalnimi volitvami. A to žal ni vse. V programu nobene stranke in nobenega županskega kandidata ni bilo priprave občine ali mesta na višje temperature, posledico podnebnih sprememb, ki so že prišle in so že del našega življenja. Je kdo obljubil, da bo pripravil mesto ali občino na sušo, vse več poplav in zviševanje temperature?

Slovenija je po številu prebivalcev kot večje evropsko mesto. Razdeljena je na 212 občin z zelo veliko avtonomijo. Skoraj vsaka se razvija čisto po svoje. Ker ima vsaka posebej malo denarja, dela majhne projekte, ki na dolgi rok ne morejo bistveno vplivati na to, da bi ta država naredila resne razvojne korake. Zadnja štiri leta so bila tako na lokalni in državni ravni zamujena. In najbolj se to kaže pri sedanji in - kot je jasno že sedaj - tudi bodoči razvojni usmeritvi prestolnice.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.