Damjan Kozole / »Umetnost se mora dotikati tudi ran, ki najbolj bolijo« 

Damjan Kozole in Peter Musevski sta bila nerazdružljiv tandem skoraj četrt stoletja, odkar je Musevski odigral glavno vlogo v filmu Rezervni deli (2003), sodobni klasiki slovenskega filma, ki je bila deležna velikega zanimanja tudi v tujini. Film je bil predvajan v tekmovalnem programu Berlinala, sloviti britanski kritik Peter Bradshaw (The Guardian) pa ga je uvrstil med najboljše filme leta. Skupaj sta posnela kar osem celovečercev, med drugim tudi Nočno življenje (2019), ki je Kozoletu prineslo veliko čast v evropskem filmskem prostoru, nagrado za najboljšega režiserja na slovitem festivalu v Karlovih Varih. Načrtovala sta še devetega, (avto)biografsko antologijo kratkih filmov, posnetih po tragikomičnih anekdotah iz turbulentnega življenja Petra Musevskega, ki se je dolga leta spoprijemal s hudo depresijo. To Musevski v sklepnem delu filma, na posnetku, ki je na Kozoletovem trnovskem balkonu nastal leta 2013, slikovito opiše kot »roleto, ki se spusti pred možgani in je ne moreš dvigniti«.

Spomladi 2020, ko se je svet zaradi pandemije koronavirusne bolezni nehal vrteti, je to roleto spustil za vselej. Bolezen, s katero se je boril vse življenje, ga je premagala. Iz zametkov filma, ki ne bo nikoli uresničen, je v dolgem procesu poslavljanja nastal srce parajoči film Pero, žanrsko izmuzljiv in ganljiv poklon igralskemu velikanu, ki je za zmeraj zaznamoval zgodovino slovenskega filma.

Peter Musevski je živel v prepričanju, da se mu vse, kar odigra na filmu, nato zgodi tudi v resničnosti. Je to dejansko držalo? Kako tanka je bila pravzaprav meja med liki, ki jih je upodabljal, in njegovim resničnim jazom? 

Ta Perova misel je proti koncu življenja preraščala v obsesijo. Enkrat sem mu poskušal racionalno razložiti, da je igral toliko vlog in toliko različnih medčloveških odnosov – v bazi IMDb ima 55 naslovov, a jih je posnel več, ker vsi niso vneseni –, da je logično, da se vloge prekrivajo tudi z osebnimi izkušnjami. To tezo je odločno zavrnil, češ da poenostavljam njegovo življenje. Po njegovi smrti v času največje svetovne norosti, v času prvega lockdowna, ko smo bili zaprti v stanovanja, sem v kronološkem redu še enkrat gledal vse njegove filme, od filma Lojze se je prebudil, študentskega filma Braneta Bitenca iz leta 1995, do mojega predzadnjega filma Polsestra iz leta 2019. V enem tednu se mi je odvrtelo njegovo življenje, gledal sem, kako se je fizično spreminjal, kako se je staral, spomnil sem se, v kakšni koži je bil v posameznih obdobjih, kaj se je dogajalo na snemanjih v ozadju tistega, kar vidimo, spomnil sem se situacij, ki smo jih preživljali skupaj. In videl, kako tanka je bila v resnici meja med njegovim življenjem in liki, ki jih je igral. Takrat sem tudi sam prepoznal vzorec, ki je potrjeval Perovo prepričanje, da filmske vloge pronicajo v njegovo resničnost, kar si razlagam s tem, da je s svojo ranljivostjo, ki ga je na koncu tudi pokopala, v vsak lik skušal naseliti človeka – sebe. Zato je to mejo začel dobesedno prestopati in zato je videti, da je v vseh teh vlogah pravzaprav on, Peter Musevski. In obratno, da so se filmski liki naselili vanj.