Hanna Slak / »Postali smo družba monologa«

Scenaristka in režiserka Hanna Slak se je rodila leta 1975 v Varšavi, živi in ustvarja pa v Berlinu. Tako rekoč rodila se je v svet filma: oče je bil režiser Franci Slak, mama je oblikovalka zvoka Hanna Preuss. Iz režije je diplomirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Po seriji kratkih filmov je leta 2002 posnela prvi celovečerec Slepa pega, sledili so še Desperado tonic (2004), Teah (2007) in Rudar (2017), s katerim se je potegovala za nominacijo za oskarja za tujejezični film. Njeni filmi so bili predvajani na nekaterih najpomembnejših evropskih filmskih festivalih od Cannesa prek Berlina do Rotterdama in Locarna, njen zadnji film Niti besede, nemško-slovensko-francoska koprodukcija, je premiero doživel na slovitem mednarodnem festivalu v Torontu, kjer je bil uvrščen v tekmovalni program. To je njen prvi film, v katerem govorijo nemško, in tudi prvi, ki ga je posnela s Claire Mathon, izjemno direktorico fotografije, ki je v zadnjih letih podpisala velike pozornosti deležne filme, kot sta Spencer (2021, Pablo Larrain) in Portret mladenke v ognju (2019, Celine Sciamma). V ljubljanskem Kinodvoru, kjer si lahko film ogledate do 26. novembra, je spregovorila o temah, ki jih odpira ta »intimna drama o materi in sinu; zgodba o zaupanju in posledicah izgube tega«.

Vaš novi film govori o intimnem odnosu med materjo in sinom, a se zdi, da lahko mehanizme, ki zaznamujejo ta odnos, zrcalimo tudi širše, na družbo. 

S filmom res odpiram več različnih vprašanj, zato je odvisno od gledalca, gledalke, katera tema ju bo najbolj nagovorila. Ena od tem je tista, ki sem jo raziskovala v vseh svojih filmih, ne le v tem zadnjem, in sicer vprašanje, kako se ljudje spoprijemamo s posledicami nasilja. Ne zanima me nasilje samo po sebi; tukaj se strinjam s Françoisom Truffautom, ki je rekel, da vsak film o vojni vojno tudi promovira, da se je temu nemogoče izogniti. Podobno je z nasiljem. Ne zanima me torej prikazovanje nasilja, niti se ne osredotočam na doživljanje tistih, ki so neposredno prizadeti. Zanimajo me predvsem sledi, posledice in brazgotine, ki jih neko nasilno dejanje pusti v družbi – v tistem delu družbe, ki opazuje z distance. Kako sploh ubesedimo nasilje? Na kakšen način se spoprimemo z bolečino? Kako lahko kot družba odpravimo travmatične posledice tovrstnih dejanj?