Komentar / Analiza Slovenije

dr. Bogomir Kovač

19. 7. 2024  |  Mladina 29  |  Ekonomija

Nova bienalna ekonomska študija OECD o Sloveniji (OECD Economic Surveys: Slovenia, 2024) je vedno priložnostno ogledalo za sistemski pogled na stanje v državi. OECD je ugledna mednarodna institucija, njeni gospodarski pregledi imajo strokoven ugled in slovijo po odprtosti obravnav. Zato je pomembno, kako jih državni odločevalci razumejo in izkoristijo kot vodilo razvojnih sprememb. Gospodarska slika Slovenije ni slaba, težava so njene razvojne politike. Fiskalna konsolidacija je običajno vodilo takšnih nasvetov in tudi tokrat je tako. Tudi nabor reformnih priporočil ostaja v domala standardnih okvirih, od pokritja starajoče se družbe do onih glede davkov in gospodarske rasti. Tudi vladni odzivi so pričakovani. Večino ukrepov in reformnih priporočil že imamo in izvajamo, kar ostane, še pride, v tem ali novem mandatu vlade. Kritičnih refleksij glede učinkovitosti vladnih politik in težav z menedžmentom sprememb ni bilo. OECD je ponudila dokaj stereotipno analizo, mi še bolj zguljene odgovore. O novem razvojnem modelu niso govorili ne eni ne drugi. Toda prav to Slovenija najbolj potrebuje.

Ekonomske raziskave držav OECD opravlja vsake dve leti za vse svoje članice, pa tudi druge. In to počne od davnega leta 1961, Slovenija jih ima po vstopu v OECD (2010) že sedem. Izhodišče študij so vedno globalni ekonomski trendi, vrednotijo razvojne sposobnosti držav, vsebujejo zmes različnih priporočil za njihovo izboljšanje. Gre za težavno kombinacijo strukturnih in makroekonomskih politik, razmerij med tržnim in javnim sektorjem, za občutljiva področja socialne neenakosti in okoljskih sprememb. Procesna pot nastajanja analize je skupen intelektualni izdelek različnih deležnikov z obeh strani. Slovenija bi morala čim bolj izkoristiti ta strateški pristop. Predsednik vlade je na Brdu napovedal zunanji monitoring strokovnjakov OECD glede vladnih politik in reformnih rešitev. Politično dobra in ekonomsko koristna poteza.

Letošnji pregled ima zanimive poudarke. Poleg klasične makroekonomske analize obdeluje probleme ženske družbene enakosti, podnebnih sprememb in stanovanjskega trga. Makroekonomsko je gospodarstvo v dobrem položaju. Gospodarska rast presega povprečje držav v OECD, inflacija je višja kot v evroobmočju in se umirja, brezposelnost vztraja na rekordno nizki ravni. Slovenija ohranja mednarodno konkurenčnost, toda presežek v tekočem delu kopni. Težave tičijo ponovno v fiskalni konsolidaciji. Primanjkljaj vseh treh bilanc je strukturne in sistemske narave, poln tveganj, vezanih na plače, nedorečeno zdravstveno in pokojninsko reformo, obskurne davčne spremembe. Slovenska težava so davčni viri, podpovprečni davčni prihodki, brez njih pa ni stabilnih javnih financ. Skratka, vse je spet odvisno od reform. Vlada je napoved bombastičnih sprememb zamenjala s strategijo »množice majhnih korakov«, kot pravi Golob. Težko bo z njimi prišla do drugega mandata v volilnem letu 2026. Zagotovo pa jo tam čaka nov gospodarski pregled OECD.

Izbira treh dodatnih področij je arbitrarna. Ni povsem jasno, zakaj so opozorili na odpravo razlik v plačah med spoloma, enakopravnejšo in enakomernejšo delitev starševskih obveznosti in podobno. To je v Sloveniji zgledno urejeno, nad povprečjem EU. Tu bi dejansko morala stati pokojninska reforma, ki je ključni element fiskalne vzdržnosti države. Večjo pozornost upravičeno dobi zelena agenda. OECD pravilno opozarja na pogosto sporno subvencioniranje, pa birokratske zapreke, tu so opozorila glede prenizke obdavčitve goriv in spornih olajšav za prevoz na delo. Oboje ohranja in celo spodbuja cestni potniški promet, kjer z javnim prevozom bistveno zaostajamo za povprečjem EU. Toda hkrati v stari neoliberalni maniri priporoča privatizacijo koprskega pristanišča, da bi sprostili javna sredstva, pravijo. Bog pomagaj, če zaznavajo razlike med spoloma, ne razumejo pa strateške pomembnosti državnega pristanišča, streljaj od zasebnega v Trstu. Podobno velja za mantro, kako cene emisij in trg rešujejo podnebne spremembe, recimo v kmetijstvu. Eno so spodbude glede zmanjšanja emisij, drugo borzne spekulacije s kuponi. Slovenski nepremičninski trg si zasluži pozornost, zaradi starih neumnosti s privatizacijo in denacionalizacijo, omejene ponudbe javnih stanovanj, posebej za mlade. Tukaj celovite reforme še vedno ni. Lahko pa kaj spremenijo regulativni in davčni okviri za zapolnitev obstoječih praznih stanovanj, spodbude za večjo mobilnost stanovalcev, vzdržnost naložb v socialna stanovanja … Golobova vlada je tu še najbližje, toda še vedno daleč od želenih sprememb.

Slovenija potrebuje strateške premike in na te OECD ne odgovarja. Še vedno imamo njen odtis na Strategiji razvoja Slovenije 2030 (2017), ki velja za zgleden primer praznega pleteničenja. Ključni problem Slovenije niso pregledi in strategije, temveč realizacija, vodenje sprememb vedno bolj brezglavih slovenskih administracij. In tu ni razlik z leve in desne, glede neumnosti in nesposobnosti smo že zdavnaj dosegli želeno politično enotnost. Zato živimo bolje, toda relativni zaostanek Slovenije za povprečjem EU ostaja. To je pravi razvojni izziv. Država se zgolj odziva na spremembe, ne snuje pa pravega preboja. V podjetjih še vedno štejejo zgolj stroški in ne konkurenčne prednosti, malo je novih poslovnih modelov, premalo tržno prodornih razvojnih produktov. Imamo poročila o razvoju, produktivnosti, toda ni prave povratne zanke, zato živimo v vedno bolj obešenjaški deželi. Eno so kratkoročni ukrepi, drugo dolgoročne posledice.

Slovenija je po evropskem inovacijskem indeksu bolj na repu, po indeksu OECD glede kakovosti življenja (Better life index) pa precej višje. Toda brez prvega tudi drugega ne bo. In to je naš problem. OECD s paberkovanjem priporočil in nasvetov tega rubikona ni prestopila. To je skupni dolg naslednje publikacije.