Božičnica

dr. Bogomir Kovač

26. 9. 2025  |  Mladina 39  |  Ekonomija

»Božičnica«, kot v krščanskih deželah radi poimenujejo trinajsto ali štirinajsto plačo za konec leta, je septembra 2025 dodobra razburkala slovensko politično javnost. Razkrila je že pregovorno nepredvidljivost predsednika vlade in že tradicionalne politične zagate koalicij. Na drugi strani je opozicija z dobro orkestrirano akcijo dodobra izkoristila nepričakovano politično darilo. Socialna zastavitev božičnice, tudi kot obveznega izplačila državljanom, je sistemsko povsem sprejemljiva. Pozna jo vrsta evropskih držav, članic EU, najdemo jo v različnih oblikah tudi drugod po svetu. Toda način izvedbe je tipičen politični dramolet te vlade. Običajno ga odpira pompozna Golobova napoved, sledita klasičen zaplet težko uresničljivih »časovnic« in praznina ekonomskih virov. Na koncu nas čakata usodno reševanje vojaka Ryana in mrzlično iskanje operativnih rešitev. Dobra ideja se namesto političnega zmagoslavja spremeni v mučno predstavo in večno liturgijo o junaštvu začetih reform in težavnih spremembah. Vladna »božičnica« je preprosto politični poker s slabimi kartami.

Temeljna dilema, ali pomeni štirinajsta plača za Golobovo koalicijo politični volilni dar ali božje ekonomsko prekletstvo, bomo videli aprila 2026. Logika političnoekonomskih volilnih ciklov govori, da obstoječa oblast v zadnjih šestih mesecih običajno poskuša ponuditi volivcem vrsto ugodnosti. Slavna »božičnica« je torej predvsem del nekakšnih »političnih bombončkov«. Janševi so nam jih leta 2022 v veliko slabših ekonomskih časih ponujali za celo bonboniero in ta običaj so imele tudi druge vlade pred tem. »Božičnica« je del koalicijske pogodbe, vlada bi jo lahko uvedla že veliko prej. Morda kot socialno mašilo pri plačnih pogajanjih, bila bi tudi logičen nastavek višje gospodarske rasti in inflacije v letih 2023 in 2024. Trinajsta ali štirinajsta plača veljata namreč povsod po svetu za tradicionalni socialni korektiv s posebnimi davčnimi ugodnostmi in ne kot dodatna poslovna spodbuda, kot nekateri radi mešajo hruške z jabolki. Toda priložnost je bila zamujena.

Golobova ideja o uvedbi »božičnice« je čez noč najverjetneje zrasla na kakšnem zgrešenem piarovskem zeljniku. Obveljala bo za šolski primer zgrešenih potez. O »božičnici« najprej niso ničesar vedeli drugi ministri, potem tudi ne v koaliciji, socialno-ekonomski svet, kamor bi ta tema najprej spadala, je bil v izhodišču izključen. In seveda, kot vedno, ad hoc predlog brez repa in glave ni imel nobenih analiz, niti glede višine prejemka, obsega potrebnih sredstev in širine zajemanja in še manj finančnih virov. Po nekaj dneh je bilo po seji vlade vendarle jasno, da meri okroglo 640 evrov, da bo plačilo obvezno in zajema vse zaposlene, menda tudi upokojence. In politični rezultat je predvidljiv. Koalicija je s težavo prikrila politično nejevoljo, v vladi in parlamentu. Sindikati so sicer zadovoljni, toda užaljeni, ker o tem niso soodločali. Gospodarski del socialnih partnerjev pa je na okopih in grozi z izstopom iz socialnega partnerstva, enega od institucionalnih stebrov Golobove vlade. Politični polom na vsej črti.

Ekonomsko so reči še bolj zagatne. Na makroekonomski ravni gre najprej za oceno finančnih stroškov in nekaj ocen čez palec. Če ostanemo pri predpostavki, da »božičnico« prejmejo vsi zaposleni v javnem in zasebnem sektorju (875.000), torej tudi samozaposleni (123.000), ter upoštevamo predlagano višino božičnice in dodamo upokojence, pridemo do milijarde evrov brez oportunitetne izgube prispevkov in davkov. Bo država morda plačala dodatek samozaposlenim (80 milijonov) ali tudi upokojencem kot nadgradnjo zimskega dodatka (420), ostaja skrivnost novih vladnih razodetij. Toda v vsakem primeru je to visok fiskalni strošek države, in to v času prihajajoče recesije, inertne inflacije, morda tudi nove finančne krize, ko se bodo proračunske neznanke (vojaški izdatki) in tveganja zadolževanja samo še stopnjevali. In tu je tudi povsem podjetniški vidik. Obvezna »božičnica« tri mesece pred zaključkom leta je seveda lahko resen likvidnostni in poslovni problem, predvsem pri srednjih, malih in mikro podjetjih, še posebej tistih v poslovnih težavah. Pomeni nujno prerazdelitev sredstev, višje stroške, manjše naložbe, tudi nižje dobičke, kjer jih še imajo. Skratka, vladna »božičnica« je makroekonomsko in poslovno v tako zapakirani obleki ekonomsko problematična, kratkoročno tudi škodljiva. Lahko pa vlada z novimi predlogi odpre pogajalsko skrinjico, zniža vrednost prejemka, doda dodatne olajšave za priporočeno neobvezno dajatev, zamakne plačilo v leto 2026 in podobno. Reči morda niso povsem brezupne.

Slovenija v obliki regresa trinajsto plačo za poletni del že ima, tudi dodatke za prevoz in malico, pa odpravnine in druge ugodnosti. S štirinajsto (»božičnica«) bi se približala državam, kot so Avstrija, Španija, Portugalska in Slovaška, delno Grčija, tudi slabi deseterici s primerljivo »trinajsto« v EU. Skoraj vsa Latinska Amerika pozna »el aquinaldo«, imajo jo Kitajci, ne pa tudi ZDA. Toda projekt je lahko legitimen, če je ekonomsko pripravljen, politično zaupanja vreden, operativno izvedljiv. In to zahteva drugačen, premišljen pristop. »Božičnico« je mogoče realno uvesti čez eno leto, zakonsko v nekaj mesecih. V volilnem letu je ključna legitimnost projekta. Tu ni popravnih izpitov, še najmanj za nekdanje odličnjake.