Deratizacija

N'toko

26. 9. 2025  |  Mladina 39  |  Žive meje

Pred dobrimi 20 leti sem na prvem potovanju v Indijo doživel tisti tipični kulturni šok, ki strese turiste iz evropskih držav. Kakšen trušč, kakšna gneča, kakšna revščina! Saj poznate zgodbo. A bolj kot vseprisotnost revščine me je pretreslo, kako je ta sobivala z bogastvom in udobjem višjih slojev. Ta trenutek prestopaš telesa beračev, ki ležijo po pločnikih in prosijo miloščino, naslednji trenutek pa z indijskim znancem, pripadnikom srednjega sloja, piješ kavo v njegovem ličnem meščanskem stanovanju, skritem za visokimi zidovi in obdanem z varnostniki. Moji slovenski možgani niso bili sposobni v tako kratkem času sprocesirati dveh tako različnih realnosti. Zbegano sem vprašal znanca v enem izmed takšnih stanovanj, kako se spoprijema s tem, da se mora vsak dan na poti domov preriniti skozi gnečo lačnih brezdomcev. Skomignil je z rameni, kot da je prvič pomislil na to … »Ja, saj so res nadležni, mesto bi moralo počistiti to nesnago.«

Bo že res, da v Indiji pripadniki najnižjih kast ne veljajo zares za ljudi, revščina in ponižanje pa sta znotraj kastnega sistema pravzaprav institucionalizirana. A od takrat sem v vseh državah z visoko stopnjo neenakosti opažal isti pojav: še tako sofisticirani in liberalni pripadniki srednjega sloja so se v odnosu do brezdomcev kazali kot pravi nacisti. Pojava brezdomstva niso razumeli kot moralnega problema družbe, kot nečesa nedopustnega in krivičnega, doživljali so ga kot osebno nevšečnost – kot krivico, ki se godi njim. Nam, ki smo odraščali v egalitarno naravnani Jugoslaviji, je srečanje z brezdomcem še povzročalo zadrego, celo moralno stisko, oni so s takšnimi občutki že zdavnaj opravili. Tisti ljudje na ulici zanje niso več ljudje, so velike podgane, ki bi jih bilo treba zavoljo higiene odstraniti.

Vsa ta leta sem se spraševal, kako so lahko pametni in prijazni ljudje prišli do tako nehumanih stališč, potem pa se mi je odgovor začenjal kazati v domačem mestu. Pravzaprav je zelo preprosto. Nekoč, ko je bila v Ljubljani streha nad glavo še javna dobrina in človekova pravica, je bila prisotnost kakega brezdomca čudna anomalija, nekakšen glitch v sicer delujočem sistemu. Ko pa sta privatizacija javnih stanovanj in objestno navijanje cen, ki si ga privoščijo lastniki nepremičnin, začenjala na ulice potiskati vse več ljudi, ti niso bili več anomalija – postajali so del nove ureditve. V časih, ko so Ljubljančani na poti v službo zgolj izjemoma videli brezdomca, jim je srečanje morda skalilo duševni mir; ko jih vidijo vsak dan na vsakem vogalu, se jih prizor ne dotakne več. Tako kot se je lastništvo stanovanja iz družbene dobrine spremenilo v individualno, je tudi pojav brezdomstva prešel iz skupne odgovornosti vseh nas v posameznikovo odgovornost. Moralni poraz države, ki kljub velikemu bogastvu noče zagotoviti dostojnega bivanja svojim najšibkejšim, se slej ko prej začne kazati tudi v moralni degradiranosti državljanov, ki to stanje sprejemamo.

Da pa bi lahko sprejeli nesprejemljivo, moramo »nadležne« žrtve sistemske neenakosti najprej razčlovečiti, jih spremeniti v nevredne izmečke, v kužno nesnago. Človeka je treba pretvoriti v podgano. In kot bi ljubljanski petičneži uporabljali priročnike indijskih brahmanov, so v zadnjih letih območja, kjer so zgoščeni brezdomci, začeli sistematično povezovati s problematiko podgan. Saj veste, kjer so klošarji, se vedno zaredijo glodavci … Tako je tudi mestni občini prišlo v navado, da najbolj akutna zbirališča revnih enostavno zagradi in tam po več mesecev izvaja deratizacijo. Ugledna lokacija Miklošičevega parka, v katerem se je utaborilo več brezdomcev, je bila med lansko turistično sezono ograjena kar tri mesece, Tomanov park ob dragi Masarykovi rezidenci, kjer naj bi bili »žicali za drobiž« in kjer so »našli narkomanske igle«, je ostal zaprt skoraj vse leto.

Te akcije seveda nikoli ne rešijo težave s podganami ( jasno, te ne izbirajo med drobtinami izpod klošarjeve klopce ali izpod mize v turistični gostilni), komaj mine nekaj tednov, pa občani že pošiljajo nove zahteve po iztrebljanju. V dikciji javnih pisem, naslovljenih na občino, je jasno, kam merijo: »Morda je težava v brezdomcih, ki tam puščajo smeti in urinirajo …« Pri tem priložnosti ne zamujajo niti desni portali, ki so polni slikovitih asociacij, pri čemer jim pomaga celo sam župan … Te dni smo na primer brali članek Župan Janković o podganah v Miklošičevem parku: Težavo povzročajo brezdomci?. Ne gre zgolj za to, da vse večjo populacijo brezdomcev poskušajo premakniti izpred turističnih točk in predpražnikov bogatejših meščanov, ampak se menja pogled na problematiko: brezdomstvo ni več moralni poraz naše družbe, ampak je »higienska težava«. O tem, da bi bilo dobro ljudem priskrbeti dom, se sploh ne govori več.

Do takšnega neverjetnega moralnega kolapsa smo prišli v izjemno kratkem času. Da smo začeli soljudi v stiski obravnavati z manj empatije, kot obravnavamo nutrije, niso bila potrebna stoletja kastne ureditve, le nekaj desetletij zgrešene stanovanjske politike. Samo nekaj tisoč lastnikov in investitorjev, ki dobro živijo na račun vse manj dostopnih nepremičnin, je bilo dovolj, da je celotna družba brezdomstvo sprejela kot naravni pojav. In dlje ko traja takšno stanje, bolj jasno postaja, da gre za proces razčlovečenja v obe smeri; humanosti ne izgublja le brezdomec, ampak tudi meščan, ki ga brezdomstvo ne prizadene več. Morda je bila prav to obljuba kapitalizma: ne pravica do dostojnega življenja vseh, ampak pravica, da ti je lahko za usodo poražencev vseeno.