Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

5. 7. 2011  |  Mladina 26  | 

Ali je lahko še slabše?

Ko se vlada ukvarja samo še z lastnim preživetjem

foto: Tomaž Lavrič

Mesec nazaj je imela vlada mizerno podporo, nato doživela trojni referendumski poraz in stranka Zares je izstopila iz koalicije. Ostala je torej manjšinska vlada, ki jo vodita Borut Pahor in Katarina Kresal. Načelno država tudi v takem scenariju še ne razpade, toda vseeno se velja vprašati, kaj pomenijo novi ministri glede na odstopljene?

Če Igor Lukšič prevzame še ministrstvo za znanost, ki ga je vodil Gregor Golobič, ne apriori moremo reči, da je nekompetenten, nasprotno, njegova visokošolska profesura je po naravi dela formalno celo primernejša izkušnja od njegovega predhodnika.

Tudi nekdanji predsednik SAZU akademik Boštjan Žekš je figura, ki jo lahko identificiramo s kulturnim ministrom, kakor tudi nekdanji minister za finance Mitja Gaspari ni presenečenje, če jutri postane minister za gospodarstvo.

Največje presenečenje pa je naslednik ministrice za javno upravo. Irma Pavlinič-Krebs je veljala za eno boljših ministric, sedaj pa jo bo zamenjal kar premier osebno. To je šarlatanstvo, Pavlinič-Krebsova je v minulih letih vodila načrt krčenja državne uprave, vlada pod vodstvom Pahorja pa se je trudila, da jo onemogoči na vsej črti, saj je počela prav nasprotno, ko je veselo zaposlovala nove in nove državne kadre.

A bolj kot nadomestni ministri čudi pristavek, da so to ministrska imena, ki bodo na svojih mestih kvečjemu tri mesece. Kaj za vraga pa naj počne minister, ki se mu čas že zdaj izteka, kako resno naj ga vzame ministrski aparat, če ve, da bo odpadel še pred začetkom jeseni? V treh mesecih se novi minister komajda seznani s svojim sektorjem. Čemu potem sploh ta nova ministrska četica?

Edini smisel je, da svojim ministrstvom dajejo formalno resnost, da imajo namreč ta vsaj poimensko svojega delujočega ministra. Toda zgled je škandalozen. Namesto ministra, direktorja, ravnatelja, dekana itd. uvaja funkcijo začasnega upravitelja, ki šefuje samo zato, da zapolnjuje vakuum za čas, dokler ne pride drugi. Na manj opazni ravni se je to zgodilo že z odstavitvijo Iva Bana, ki ga je zamenjal mož brez gledališkega imena, uradno le začasno, do izvolitve novega.

A zakaj prvi mož vlade ni postavil »polnih« ministrov? V vlado, ki je v razpadanju in brez pozitivne perspektive, kompetenten ekspert z vsaj nekaj zdrave pameti pač ne bo vstopil.

Res je, da je ministrica Kresalova napovedala, da vlada namerava na predčasne volitve naslednjo pomlad. Toda kakšen smisel ima v slabem letu zamenjati na štirih ministrskih položajih po dva ministra? Pahorju uspeva nemogoče, zdaj je iznašel še funkcijo instant ministra!

Ministrica Kresalova je resda ponudila drugačno utemeljitev. Pravi, da je pred njo veliko poslanstvo, državo da mora nadzorovano pripeljati v predčasne volitve.

Ljudstvo je očitno postalo povsem otopelo, vsakdo z malo posluha za logično razmišljanje bi moral vzklikniti: popolni nonsens!

Kaj so namreč izredne volitve? So to državni udar ali puč? Smo mar poznali izredne volitve v Titovi diktaturi ali v deželi njegovega prijatelja polkovnika Gadafija? Izredne volitve so instrument najbolj demokratičnega parlamentarizma, kjer po natančni proceduri in ob poslanski večini skrajšajo mandat izvoljenih parlamentarcev in z njimi vlade.

Gospa Kresalova res da nadzoruje delo policije, toda prehoda v izredne volitve ne more nadzorovati, njena LDS skupaj s Pahorjevo SD ga kvečjemu preprečuje!!! Ravnanje dvojca Pahor-Kresal je še dodatni argument v smiselnost predčasnih volitev.

Pa vendar, zakaj šele spomladi, zakaj ne že jeseni? Čemu uprizarjati novo celoletno agonijo?

Ugovor, ki ga često slišimo, pravi, da izredne volitve ne bi ničesar spremenile, češ da bo tudi potem vse ostalo isto. A zakaj potem sploh volitve, naj vladajoča koalicija vlada v nedogled, le da naj vmes bolj redno menjava premiere!??

Boljši argument je ponudila LDS, ko pravi, da potrebujejo čas, da izpeljejo še ukrepe za finančno konsolidacijo in pregon gospodarskega kriminala.

Sliši se čudovito, uredimo samo še najpomembnejše reči v državi, potem pa lahko gremo na volitve.

Tu gre postaviti protivprašanje: zakaj teh najpomembnejših ukrepov doslej niso sprejeli? Kakšna vlada pa so bili, če so kot prioriteto postavljali vse drugo in za najbolj usodne niso imeli časa?

Toda pravosodni minister Aleš Zalar in policijska ministrica Katarina Kresal sta izjemno učinkovita v segmentu kazni za prometne prekrške. Tu je angažirano orjaško število policistov in sodni postopki so tako avtomatizirani, da kot po tekočem traku globijo državljane. Če prištejemo še njunega najtesnejšega zaveznika ljubljanskega župana Zorana Jankovića, je njihov kaznovalni sistem skorajda totalen. Deset tisoče državljanov v hipu kaznujejo, že če za deset kilometrov prekoračijo omejitev hitrosti. Četudi so prepeljali po prazni cesti in pri tem niso nikogar ogrožali. Razlaga je pač ta, da so kaznovani zato, ker bi s svojo vožnjo lahko koga ogrozili, ako bi takrat skočil sredi ceste.

Kaznovanje državljanov, ki bi morebiti lahko ogrozili druge na cesti, je tu preventivno prignano do vrhunca.

V zadnjem tednu smo prebirali o tiskarni, ki gre v stečaj, z njo pa 250 delavcev med brezposelne. In razlog? Lastnik je vnaprej plačal velike denarje za surovine, ki pa mu jih podjetje tudi v njegovi lasti ni plačalo. Imamo še en čisti primer, ko podjetnik spravi ob delo nekaj sto ljudi, s čimer dramatično podere življenjski standard njim in družinam, torej kar tisočerici. Tu ni izraza: bi lahko ogrozil službe, tu je dobesedno povozil njihova življenja.

In kako ravna policijsko-pravosodni aparat v takih primerih? Odgovor je odveč, dejstvo je, da gospodarski kriminal ni deležen niti trohice učinkovitega preganjanja, s katerim disciplinirajo voznike. Ali še drugače: ali se sploh kakšen poslovni rokomavh boji policijskega in pravosodnega aparata? Smo brali, da na Dobu sedi petletno zaporno kazen tainta, ki je zaradi svojih malverzacij pripeljal veliko podjetje v stečaj in množico zaposlenih ob službo?

Hopla, to pa ne gre. Motiti se je vendar človeško, podjetja in zaposleni pa v državi tako ali tako nimajo vrednosti. Zadnjič je izginil lastnik turističnega podjetja, ki je od množice izvabil denar za potovanja, potem pa preprosto izpuhtel.

Kako je to mogoče? Kako so mogoči Zidarji? Preprosto, v državi imamo drakonski sistem kaznovanja za državljane in vnaprejšnjo abolicijo za poslovni kriminal. Vladavina represivnih ministrstev je uspela vsaditi strah pred drobnimi prekrški v množice, podjetniško-menedžerski sloj pa nonšalantno izvaja svoje rabote vsem pred očmi.

Čas za odhod takih ministrov, čas za predčasne volitve.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.