Alternativa

Program SDS ne ponuja ničesar novega glede strukturiranja, usmerjanja in merjenja razvoja, čeprav bi Slovenija lahko po zgledu Švice ali pa razvojne “marjetice” prišla do boljših napotil

V vročičnem slovenskem političnem poletju je SDS predstavila svoj razvojni program »Slovenija zmore več«. Stranka se v političnem kaosu vladne krize predstavlja kot resna politična alternativa, ki ve, kako rešiti težave, in ima v strokovnem svetu ljudi, ki bodo jedro prihodnje ministrske ekipe. Gre za logičen zastavek predvolilnega dokumenta za prihajajoče predčasne volitve. Večja je težava z vsebinskimi zastavki. Med njimi je še posebej pomemben in usoden eden od predlogov za spremembo ustave. Slovenija naj bi v ustavi zamejila odhodke države za financiranje javne porabe na največ 45 odstotkov BDP. Zamisel je všečna, toda zgrešena. V politično najstabilnejšo pravno institucijo želimo vnesti zahtevo, ki je ekonomsko najbolj dinamična in jo potrebujemo za obvladovanje ekonomskih ciklov. S takšnimi ekonomskimi sidri trgov, zlasti finančnih, ne moremo obvladati, lahko pa povzročimo dodaten politični kaos, tokrat celo z ustavno intonacijo.

Za začetek se najprej pomudimo pri tistem delu programa SDS, ki je povezan z javnim zadolževanjem in razvojem. To je namreč dokument, ki naj bi usmerjal razvojno filozofijo morebitnih novih političnih zmagovalcev. Temeljni zastavek je najprej namenjen široki filozofiji trajnostnega razvoja, ki se spogleduje z idejo socialno-tržnega gospodarstva (EU) pa »kreativne ekonomije« (ZN) in merljivih razvojnih kazalnikov (OECD). Veliko obetavnih zamisli, toda malo praktičnih usmeritev. Gradivo zato ne ponuja ničesar novega glede strukturiranja, usmerjanja in merjenja razvoja, čeprav bi Slovenija lahko po zgledu Švice ali pa razvojne »marjetice« (OECD) prišla do boljših napotil.

Druga zadrega je seveda precej konkretnejša in temelji na prvi. Gospodarska rast naj bi bila prihodnja leta 3 odstotke večja od evropskega povprečja, nekako od 3 do 4 odstotke. Pognali bi jo z novim investicijskim ciklom, med drugim tudi z velikimi državnimi infrastrukturnimi projekti. Toda niti investicijske vrednosti niti njihovi finančni viri niso jasni, naša sedanja razvojna težava pa tiči prav tukaj. Evropskih sredstev bo v prihodnosti bistveno manj, zasebnim investitorjem ponujamo premalo, rasti javnega in zasebnega zadolževanja v tujini pa se moramo odreči zaradi preteklih zablod. Tudi razprodaja državnega premoženja ni preprosta rešitev. Razvojna dilema ostaja tako nerešena. Napoved razvojnih projektov do leta 2023 smo videli že leta 2005, do danes pa sta jih Janševa in Pahorjeva vlada uresničili bolj malo.

Zadrega je torej jasna. Če SDS želi uresničiti zastavljene razvojne cilje, potrebuje finančne vire in vsaj del investicijskega cikla počiva na javnih virih in zadolževanju države. To je preprosto logika keynesianskega oživljanja gospodarstva. Težava tiči drugod in ameriški republikanci jo dobro poznajo. Od Nixona do obeh Bushev navzven prodajajo neoliberalno doktrino trga, hkrati pa zganjajo prikrit keynesianizem z zadolževanjem države. »Neznosen občutek krivde« občasno tešijo s fiskalnimi pravili, ki naj bi prikrila lastno pregreho. In dejansko nam to vnovič pod mizo ponuja tudi Janša.

Republikanci “neznosen občutek krivde” občasno tešijo s fiskalnimi pravili, ki naj bi prikrila lastno pregreho. In dejansko nam to vnovič pod mizo ponuja tudi Janša.

Fiskalna pravila naj bi torej zamejevala nosilce ekonomske politike, namenjena so samoomejevanju in nadzoru, pa tudi stabilizaciji in celo konsolidaciji javnih financ. Pravila lahko temeljijo na politični zavezi, zakonu ali pa so celo ustavne narave. Bolj ko so pravila zavezujoča, manj so prilagodljiva. Politična logika fiskalne odgovornosti teži k zakonskim zavezam, za ekonomsko logiko pa je potreben manevrski prostor, če ima fiskalna politika pomembne strukturne ali proticiklične cilje. Pravila navadno obsegajo dovoljeno letno raven javnofinančnih izdatkov, omejujejo proračunske primanjkljaje ali pa preprečujejo čezmerno zadolževanje z deležem javnega dolga v BDP. Težava je seveda v tem, da pravila ne dopuščajo ustreznih fiskalnih prilagoditev. Spomnimo se težav pri kršitvi maastrichtskih meril, če so države zašle v težave ali ko se je začela sedanja velika recesija. S podobnimi težavami se danes ubada ameriški kongres, Nemčija pa je primerljivo ustavno določilo prestavila v varno zavetrje leta 2018.

Slovenija je prvič posegla po fiskalnem pravilu v proračunskem memorandumu 2011-2012 in takšna so tudi nova pričakovanja EU. Pravilo določa javnofinančne odhodke glede na trendno stopnjo rasti, ciljno višino bruto dolga in primarnega javnofinančnega salda. Fiskalni položaj se določa glede na želeno stabilnost in varnost, to je z vidika dolgoročne vzdržnosti javnih financ ustrezno merilo, na kratek rok pa ima vlada težave pri anticiklični politiki. Reči niso preproste. Maastrichtska pravila (3/60) so temeljila na tedanjih povprečjih vodilnih članic EU, vsak nihaj je zato države spravil v nezaželen položaj. Tudi slovensko fiskalno pravilo je brez manevrskega prostora in dejansko prikriva razmeroma radikalno krčenje javnih izdatkov za 2 do 3 odstotne točke BDP. Toda politiki o tem molče.

Vlada torej predlaga 45-odstotni javni dolg v BDP v zakonu, SDS pa govori o 45-odstotni zamejitvi javne porabe kot ustavnem načelu. Oba predloga ponavljata staro napako. Fiksirata fiskalna pravila pri sedanjih realnih razmerjih. To pomeni troje. Prvič, da ostajamo brez ustreznega manevrskega prostora pri novi morebitni recesiji (dvojno sedlo). Drugič, da vse skupaj predvideva razmeroma radikalno razdolževanje in spremembo socialne države. In tretjič, da bomo najbrž v novi krizi prisiljeni kršiti zakonska in ustavna določila. Rešitev je samo dvojna. Fiskalna pravila moramo vedno za nekaj točk dvigniti nad recesijska povprečja, predvsem pa tega ne velja pisati kot ustavno določilo. Fiskalno smo preprosto premlada država, da bi se igrali z ustavnimi kršitvami. Pravila moramo za nameček preizkusiti v slabih in ne v dobrih časih, kar je lekcija, ki je niso razumeli niti na ravni EU.

V Sloveniji se bodo seveda prepirali, kdo je prvi predlagal fiskalna pravila in 45-odstotne omejitve, morda Golobič ali Janša, Gaspari ali Turk, SD ali sedaj SDS. Ob tem pa velja razmislek, kaj nam to prinaša in kje nam lahko zelo škoduje. Toda ekonomski pomisleki v tej deželi politike že dolgo ne zanimajo več. Zato naj v akte namesto določitve javnega dolga ali porabe zapišejo, kakšen naj bo 100-odstotni prvi politik.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.