dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

22. 4. 2008  |  Mladina 16  |  Kolumna

Slepa ulica

Danes imamo bolj ali manj razsute javne sisteme, od zdravstva, šolstva do sodstva. In zato stavke.

Demokratičnost in sociabilnost slovenske države sta v slepi ulici. Najprej je pred štirimi leti Janševa administracija napovedala val neoliberalnih reform. Vlada pa se je liberalizacije lotila tako, da je dejansko vzpostavila neposreden nadzor politike nad javnim sektorjem. Tako imamo danes bolj ali manj razsute pomembne javne sisteme, od zdravstva, šolstva do sodstva. In zato stavke napovedujejo zdravniki, šolniki in sodniki. Pred štiridesetimi leti so študenti na pariških bulvarjih pokazali, kaj lahko stori mobilizacija ulice, kadar gre za razpad socialne države in moralno krizo družbe. Janševa vlada ne more več prodajati iluzij, da je Slovenija »na vrhu sveta«, če ne delujejo najpomembnejši podsistemi sodobne družbe znanja.
Omejimo se tokrat na področje šolstva, bolje bolonjske reforme univerze. Znanje je danes temeljna globalna javna dobrina (Stiglitz), izobraževalni in raziskovalni sistemi postajajo osrednji nosilec razvoja in temelj konkurenčnih prednosti. Hkrati pa trgi na področju znanja ne delujejo, zato procesiranje intelektualnega kapitala zahteva javno usmerjanje in državno regulacijo. Nova instiucionalna formula trajnostnega razvoja zahteva drugačno povezovanje univerz, gospodarstva in države. Gre za novo razumevanje kooperativnega omrežja interesov, partnerskega sodelovanja civilne družbe, države in gospodarstva. Bistvo teh mrež so avtonomija subjektov, samoregulacija in profesionalizacija menedžmenta sprememb.
Bolonjska deklaracija o reformi evropskih univerz pred devetimi leti začenja iz teh izhodišč. Ne ponuja poenotenja evropskega šolsko-raziskovalnega prostora, temveč predvsem harmonizacijo njegove različnosti. Postati bi moral bolj pregleden, primerljiv, dostopen in privlačen za mlade na globalnem trgu znanja. Zato ponuja reformo študijskih programov, večjo kakovost študija, kreditni sistem, pa večjo mobilnost znanja ter primerljive kvalifikacije in priznavanje diplom. Iz bolonjske reforme je nastal tipičen evropski politični produkt. Imamo skupno vizijo in strateške usmeritve, toda povsem razglašene nacionalne pristope ter konkretne rešitve. Pojavile so se težave z legitimnostjo odločitev in financiranjem. Skratka, evropska klasika. Nihče ni pri tem preveč spraševal 31 milijonov študentov in množice podjetij. In če humboldsko naravnane evropske univerze nimajo javnega denarja, ne morejo izpeljati reform. In če ni reform, ni kapitala ter napredka. Krog je tako sklenjen.
Slovenija tukaj ni nobena izjema. Imamo pa nekaj lokalnih posebnosti. Reforme smo se že pred leti lotili sila površno, brez pravega projektnega pristopa med državo, univerzami in fakultetami. Potem so bili tukaj še trmasti ministri, nedorasle rektorske ekipe ter bolj ali manj ambiciozni dekani. In začel je delovati drugi zakon termodinamike. Procesiranje reforme je več kot sorazmerno povečevalo entropijo in po treh letih je bolonjski sistem kaotičen in finančno neobvladljiv. Prvi reformatorji so danes že prisiljeni brez prave evalvacije razmer reformirati začeto reformo. Kje se je torej zataknilo?
Začetna napaka tiči že v nedrjih Ropove vlade. Tu smo zamudili prvi korak, saj bolonjske reforme ni mogoče zajeti brez sistemskih sprememb in koordinirane akcije med državo in univerzami. Janševa vlada je z neoliberalno platformo šolstva fokus zasukala v privatizacijo in regionalizacijo univerz. Reformisti so se monopolov in kartelizacije visokošolskega prostora lotili s tržnim pristopom, vsebina reforme in njeno procesiranje pa jih nista zanimala. Toda tržni reformizem gre vedno skupaj z revolucionarnim političnim aktivizmom. Temeljni cilj reforme je nenadoma postalo podrejanje avtonomne sfere šolstva pod okrilje politike. Tržne reforme, razvojne resolucije, zakoni in omejeni vzvodi financiranja reforme so postali zgolj sredstvo za dosego teh posvečenih namenov. Vlada ni bila sposobna voditi tako zahtevnega projekta družbenih sprememb, hkrati pa ni doumela, da je bistvo bolonjskih reform demokratizacija znanja in širitev javno-zasebnega financiranja.
Na univerzitetnih ravneh reči niso nič boljše. Univerze in fakultete niso bile sposobne procesirati bolonjske reforme. Prepakirali smo stare programe v nove in razdrobili vertikalne izobraževalne modele. Veliko slabše je bilo pri novi didaktiki in obvladovanju kakovosti študija. Povsem pa smo odpovedali pri ekonomiki celotnega projekta. Fakultete niso doumele, da bolonjska reforma od spodaj navzgor zahteva menedžerska znanja, zlasti z vidika celovitega obvladovanja kakovosti in procesnega reinženiringa. Kar zna skoraj vsako spodobno podjetje, naše »tovarne znanja« niso zmogle. Zato zadeve padajo na banalnih dejstvih. Imamo nemogoče urnike, neprilagojen izpitni režim, nedorečene prehode med stopnjami, kot so na primer diplome ali pa absolventski staž. Pedagoški proces je postal kaotičen, kakovost študija pa vsaj izkustveno pada. Prave evalvacije namreč ni. Prepir okoli neodvisnega regulatorja ter ocenjevalca kakovosti pa je postal celo politični kamen spora med stroko in politiko.
Rešitev je v bistvu preprosta. Potrebujemo jasne robne pogoje reforme in zanje so odgovorne država in univerze, fakultete pa potrebujejo profesionalni menedžment procesnih sprememb. Trg znanja zahteva večjo avtonomijo univerz ter fakultet, toda hkrati jasno regulacijo in razvoj konkurence. Niso problem zasebne inštitucije, temveč njihova kakovost, niso problem javne šole, temveč njihova finančna avtonomija do države in trga. Obrniti se bo treba k uporabnikom, študentom, podjetjem, civilni družbi. Javni interes za učečo družbo je treba ubraniti tako pred državo kot tudi pred zvijačnostjo trga. Na obeh nastopajo redistributivne koalicije na račun skupnosti. Univerze morajo postati centri partnerstva in novega javno-zasebnega menedžmenta. Brez političnih pritiskov od zgoraj in z jasno poslovno odgovornostjo od spodaj navzgor. In to velja za subjekte javnega in zasebnega prava.
Sklep je jasen. Višje plače niso zgolj socialni korektiv, temveč ekonomska kompenzacija za kaos izobraževalno-raziskovalnega sistema. Imamo problem z vodenjem bolonjske reforme, ki se povsod kaže kot nesposobnost voditeljev. Vsaj tu profesorji očitno v ničemer ne zaostajamo za politiki.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.