Maja Novak

 |  Mladina 17  |  Kolumna

Operacija Zvezda

Ali: Kako smo preživeli dneve knjige in se ob tem še smejali

Triindvajsetega aprila pred davnimi, davnimi časi se je rodil William Shakespeare. (In Cervantes. Pa Nabokov, Halldor Laxness, doktor Marko Pohlin in Maja Novak.) Roditi se, to ni preprosta stvar, tega ne zna vsaka mačka, zato je dvainpetdeset let pozneje Shakespeare svoj dosežek proslavljal v družbi Bena Jonsona. Pesnika sta tekmovala, kdo spije več piva. Shakespeare je zmagal, vendar je Shakespeare od tega umrl. Tako smo dobili svetovni dan knjige.
(Nič čudnega, da je umrl, bi verjetno zdaj pripomnil dr. Rugelj, če ne bi bil umrl tudi on: Shakespeare je bil zaležan infantilen biseksualec pod hromečim vplivom svoje znatno starejše soproge, ženske pa so tako ali tako vsega krive. Rugelj bi se zagotovo strinjal z znamenito tezo, da vseh tistih dram in sonetov ni napisal Shakespeare, temveč nekdo drug, ki se je prav tako imenoval Shakespeare.)
Svetovni dan knjige so si baje izmislili Katalonci, značilno za Slovence pa je, da smo ga kakor kakšno testo za zavitek na tanko razvaljali čez ves teden. Vse, kar zmorejo drugi, zmoremo mi sedemkratno. Tako smo si v ljubljanskem parku Zvezda namesto svetovnega dneva knjige, ednina, lahko minule dni ogledali slovenske dneve knjige, množina, in tako se je razkrilo, kakšen je menjalni tečaj v zadevah kulture: sedem slovenskih za enega svetovnega. Kot veleva tradicija, je prireditev v ponedeljek dopoldne odprla peščica državnih uradnikov, zraven pa je svetilo nekaj pisateljev, brez katerih tokrat na žalost ni šlo. V prejšnjem režimu je kulturna ministrica Andreja Rihter svojo navzočnost na tovrstnih prireditvah tradicionalno izkoristila za to, da je pokazala novo obleko; v sedanjem se je minister za boj proti kulturi Vasko Simoniti počesal. Vsaj upam, da se je, ne morem pa priseči, ker ga nisem šla gledat. Odkar so njegovi na oblasti, prakticiram kulturni molk.
Splošno je znano, da se kronični bolniki najraje pogovarjajo o zdravju in da reveži glasno razmišljajo zgolj o denarju, torej oboji o tistem, česar jim manjka; zato se zdi logično, da so vse prejšnje vlade, ki so za kulturo skrbele, no, recimo, srednje žalostno, nenehno imele polna usta kulture. V tem pogledu je trenutna oblastniška garnitura naredila korak naprej: glede na to, kako malo ji je mar za kulturo, ne bi bilo po opisani logiki nič čudnega, če bi svetovni dan knjige trajal vse leto. Ampak Janševi so se namesto tega odločili za udobnejšo možnost: zanje kulture tudi deklarativno sploh ni, niti v govorih o svetilnikih je ne omenjajo, niti iz vljudnosti ne, kultura naj se dogaja drugim, ignorirajo jo. (Tako na primer udeleženci evropskih dialogov o multikulturalnosti in enakopravnosti jezikov v EU ne morejo razpravljati v slovenščini, ker na Brdu pri Kranju nimajo dovolj denarja za simultano prevajanje. Poslednji evro so dali za stole.) Za sedanjo oblast so kultura državne proslave in Goebbelsovi propagandni govori. Pardon, hotela sem reči: Grimsovi.
V takih okoliščinah je državniški del slovenskih dni knjige lahko samo farsa, na srečo pa je govorov politikantov, ki se tradicionalno začenjajo ob enajstih, konec že ob enajstih petnajst. Kar sledi, je semenj, kot jih Slovenci že dobro poznamo z raznih šuštarskih nedelj in nekdanjih proščenj pred cerkvami. Že res, da se Društvo slovenskih pisateljev in nekatere bolj agilne založbe potrudijo, da na odru pred nekdanjim pravnim faksom poteka kulturni program: ta ali ona »presunljiva vokalistka«, kot je letos prisrčno pisalo v vabilu ene teh agilnih založb, prepeva tam zgoraj, še neuveljavljeni pisci dobijo priložnost, da preberejo svoje izdelke, in čete šoloobveznih otrok posedajo na improviziranih klopcah pred odrom, ker otroci niso suverena bitja, torej morajo tja, kamor reče učiteljica. Ampak ves ta kraval niti malo ne moti sprehajalcev psov, kolesarskih dirkačev in tistih mimoidočih, ki kdaj pa kdaj upočasnijo korak, da bi zalistali po kateri od živopisanih bukel na stojnicah. Do vitke postave s prehrano. Fengšui v vsako slovensko vas. Vaš otrok in vaš avto. Kako sem našel Boga v petih preprostih lekcijah. Imejte se radi. Ne marajte se. Vrtnarite s koprivami. Jejte koprive. Bičanje s koprivami za boljši krvni obtok. Operacija Mečarica. Dnevnik blond gospodinje, Hudičevka v Pradi, Šifra Hieronimusa Boscha iz muzeja Prado, Poslednji esen in zarota druščine torinskega prta med razstavo v Pradu. Vse to in tako rekoč zgolj to se po znižanih cenah ponuja branja željnemu kupcu na stojnicah v Zvezdi; pa naj še kdo reče, da Slovenci na leto napišemo, prevedemo in natisnemo premalo knjig! Preveč jih je, namreč tistih, ki bi jih bilo najbolje skuriti na grmadi. Maja, zadnja inkvizitorka z okusom.
Čeprav se na prvi pogled zdi, da taka cenena krošnjarska ponudba slovenskim dnem knjige jemlje še tisto trohico smisla, kolikor ga je ostalo po uvodnih recitacijah političnih veljakov, je vse skupaj popolnoma v skladu z imenom prireditve. To so navsezadnje dnevi knjige, ne dnevi pisateljev, bralcev ali kakovostne literature. Knjiga pa je dandanašnji čevelj, zgolj še tržno blago. Potrošniku je treba dati čevelj, kakršnega si želi, pa čeprav bodo potlej blondinke v pretesnih salonarjih na enajstcentimetrskih petkah dobivale kurja očesa. V kapitalizmu je treba potrošnika pitati z narodnozabavno glasbo, če si je želi, z resničnostnimi šovi, če si jih želi, z olimpijskimi igrami, če si jih želi, in s šundom, če si ga želi. Nekoč pred davnimi, davnimi časi je kdaj pa kdaj kak ždanovec zbezljal in poskusil bralcem namesto tistega, kar so si želeli, ponuditi tisto, kar so po njegovem res potrebovali. Tako so nastajala več decimetrov debela dela z naslovi Vloga poštene inteligence v socialistični revoluciji ali Dr. Janez Rugelj, Alkoholizem in združeno delo. Danes nas založniki, ki so se v novokomponirani kapitalizem večinoma vživeli kakor ribe v vodo, zasipajo z Lahko razumljivimi nasveti o tem, kako s pomočjo komunikacije prodajati ničvredno šaro in z Vse, kar vem o seksu, sem se naučil od svojega mačka. Saj človek ne ve, katera od teh opcij je hujša ...
Najhujše je mogoče to, da se devetdeset odstotkov aktualnih založnikov (osebno poznam tri izjeme, ker pa sem vraževerna, jih ne bom imenovala, da se mi ne bi še oni spridili) po vsem sodeč ne zaveda, da na začetku dolge verige kupovanja avtorskih pravic, iskanja subvencij, prevajanja, lektoriranja, korigiranja, tiskanja, kompiliranja, urejanja, pridevanja opomb, krajšanja, daljšanja, pisanja spremnih besed, grafičnega in likovnega oblikovanja, marketinga, distribucije po knjižnicah ter krošnjarjenja v Zvezdi stoji neki posameznik, ki je knjigo napisal in brez katerega ne bi bilo nič. Zaradi tega je pisateljsko delo cenjeno celo manj, kot je delo zdravnikov, sodnikov, učiteljev in kar je še v Sloveniji skoraj-stavkajoče populacije; ampak to je že tema za drugo kolumno. Sklenimo današnjo z bojnim krikom:
Knjiga je čevelj! Čevlji pa so na svetu za to, da z njimi laže brcamo tistih pet še živečih pismenih ljudi v zobe!

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.