Grega Repovž

Gre­ga Re­povž

14. 5. 2008  |  Mladina 19  |  Uvodnik

Kdo bo prvi povedal resnico?

»V politiki so populisti nevarni, ker ne bodo sprejemali odločitev, ki ne bodo všečne, čeprav bi bile potrebne. Ljudem je velikokrat treba povedati resnico, čeprav ni prijetna. V tem je bistvo odgovorne politike. Če gre politikom le za oblast, potem le temu cilju prilagajajo celotno svoje delovanje. Ne v interesu države, ljudi, človeštva. Ključno vprašanje je, kako vnesti več resnicoljubnosti, več iskrenosti, več odgovornosti v politiko.«
Janez Drnovšek, nekdanji predsednik Republike Slovenije, v Mladini, februarja 2007

»Dojemljivost množic je zelo omejena in njihov razum je šibek. Obenem pa ljudje tudi hitro pozabljajo. Ker je tako, se mora vsaka propaganda omejiti na peščico najnujnejših zadev, ki jih mora izražati z jedrnatimi, stereotipnimi formulami. Široke množice v primitivni preproščini svojega duha laže nasedajo debelim lažem kakor majhnim, saj sami v drobnih rečeh pogosto lažejo, a bilo bi jih sram lagati in slepariti na veliko.«
Adolf Hitler, Mein Kampf

Pokojni predsednik republike Janez Drnovšek je imel seveda prav: če politika želi izpeljati kakršnokoli nepopularno potezo, mora to znati ljudem povedati - in mora jim povedati resnico. In Drnovšku je treba priznati, da je znal kot predsednik vlade večino reformnih potez, ki so pomenile poseg v pravice državljanov - v imenu bodočih pravic - razumno predstaviti. A tudi sam je v nekem trenutku izgubil to, poimenujmo jo reformno kredibilnost: namreč v tistem hipu, ko so ljudje dobili občutek, da živi neskromno, vladarsko. Dovolj je bil en malce prevelik mercedes, pa je ta njegova prej neodtujljiva kredibilnost začela razpadati, javnost je postala pozorna na vsako manšeto preveč. Politiki po vsem svetu zato načelno pazijo, da so njihove obleke ravno dovolj konfekcijske, njihovi avtomobili ravno prav le nekoliko boljši itd. In po vsem svetu izgubljajo kredibilnost ravno z bahaštvom - pa čeprav nihče načelno ne dvomi, da imajo kot vodilni seveda nekaj več.
A vendar lahko povsod - res povsod - v zadnjih letih opazujemo vzpon neke nove politike. Pri njej nenadoma vse to ni več pomembno, nista pomembna ne kompetenca ne kredibilnost. Nenadoma celo ni več pomembno, ali politiki res vedo, o čem govorijo. In tudi ne skrivajo, da jim gre le za zadostitev ambicije, za golo funkcijo in vse, kar jim ta prinaša. In vendar - čeprav so tako transparentni, čeprav je tako evidentno, da v političnem prostoru niso zaradi neke predanosti skupnemu dobremu, ampak le zaradi sebe -, jih javnost nagrajuje, jim prikimava, jih odobrava in voli. Najsi gre za ponovnega mandatarja Silvia Berlusconija v sosednji Italiji, ne nazadnje za novega londonskega župana Borisa Johnsona - dovolijo si lahko vse, lahko so brez kredibilnosti, celo klovni, zabavljači, a ljudje jih množično podpirajo.
V Hitlerjeve krute in neizprosne ocene javnosti - ali kot pravi on, množic - ni mogoče privoliti. Poleg tega -ljudje še nikoli niso imeli toliko informacij in takšnih možnosti dostopa do informacij, ne nazadnje tudi znanja. Zakaj torej danes, ko v povprečju ljudje vemo in lahko vemo največ v vsej zgodovini človeštva, uspeva tisto, kar naj bi prav informacije in vednost najbolje preprečevale?
Nobenega dvoma ni: populistični prijemi so za politike bližnjica do uspeha. A danes ne gre več za ponujanje malic in golažev, danes gre za prefinjene in izdelane strategije stimuliranja in destimuliranja volivcev - destimuliranja tistih, ki bi, če bi se volitev udeležili, volili drugo stran.
A velik del odgovornosti za uspeh tovrstne politike nosijo prinašalci informacij - mediji namreč. Tudi v Sloveniji smo lahko opazovali trend banalizacije politike - mediji so namreč tisti, ki so pri politikih začeli iskati predvsem eksces, sočnost, humor. Oziroma: mediji so tisti, ki so vse bolj pogosto v vsakem nastopu iskali le še iskrice in prebliske, ne pa najbolj razumnih idej in pametnih predlogov. Politiki so se znašli pred izbiro: ali ostanejo zunaj medijev ali pa se prilagodijo. In veliko se jih je prilagodilo. Krivda torej ni le na strani politikov, med njimi je danes res veliko brutalnih populistov, tudi mediji so zagrabili to bližnjico k višji gledanosti, poslušanosti in branosti. Kompleksne teme so se umaknile, kadar so prisotne, pa so vse bolj pogosto sestavljene le še iz prebliskov - ki z realnostjo in resnostjo tem nimajo nobene zveze.
Populistični prijemi so danes izdelani - in čeprav niso tako brutalni in brezobzirni, kot jih je opisal Hitler, jih ne gre podcenjevati.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.