Janko Lorenci

Janko Lorenci

14. 5. 2008  |  Mladina 19  |  Kolumna

Fenomen Jelinčič

Plemeniti je očiten, Janša prikrit populist. Med njima se je razvila svojevrstna simbioza.

/media/www/slike.old/mladina/kolumna.jpg

© Tomaž Lavrič

Ob Dragonji poteka tragikomedija Joras in zraven je, fizično in duhovno, seveda tudi koncentrat bojevitega slovenstva Zmago Jelinčič. Mož postaja resen dejavnik na političnem prizorišču. Na predsedniških volitvah je kot posameznik dobil okroglo petino glasov, njegovo SNS pa ankete skupaj s stranko Zares in z LDS čedalje pogosteje uvrščajo v drugo strankarsko ligo, za SD in SDS. Pri sestavljanju vladajočih koalicij bo morda nepogrešljiva.
Za Slovenijo je to slabo, kajti Jelinčič, ta neveliki, bradati, zmerno zaobljeni in na pogled ne ravno zelo nevarni človek, ki se sicer rad hvali z zasebnim vojskovanjem med osamosvojitveno vojno, je populist par excellence. Državam, kjer populizem dobiva široko domovinsko pravico, pa se po definiciji slabo piše.
Jelinčič je svojevrsten tip politika - individualno težko ponovljiv, a spet serijski, če mislimo na politike iz plemena populistov. Je mešanica nacionalista, demagoga, prilagodljivca in pogosto klovnovskega provokatorja. Običajna razdelitev na leve in desne populiste zanj ne velja; čeprav po eni strani povzdiguje partizanstvo, se niti ne skuša predstavljati kot glasnik malega človeka.
Nastopa in govori brez slehernega zadržka in polagoma si je pridobil tak status, da lahko reče tako rekoč vse. Pogosto je klavrn in pritlehen, krivičen, podtikajoč in surov do skrajnosti, a za marsikoga očitno privlačen in prepričljiv v smislu: ta si upa, ta jim (drugim politikom) pove, kar jim gre. Govori vse, kar mu pade na pamet, včasih tudi o pravih problemih. Zanje praviloma nima rešitev ali pa zgolj skrajnostne (npr. glede Hrvaške), vendar jih razlaga glasno in razločno in si tako pridobiva točke na račun medlosti, izmikanja, skrivaštva politikov iz drugih strank. Nasploh se njegova uspešnost pase na nezaupanju v politiko kot tako. Sicer pa igra na vso obsežno klaviaturo populističnega potenciala - šibko avtoriteto institucij, jezo na elite, željo po preprostih rešitvah, hrepenenje po izrazitem voditelju, strah pred prihodnostjo itd.
Mnoge sumljive stvari iz preteklosti kot da se odbijajo od njega - tudi zaradi tradicionalno slabega spomina volivcev. Nedavni razkol v stranki mu ni škodil, to potrjuje, da je - za populistične stranke značilno - SNS Zmago Jelinčič in nič več. Tako personalizirana je le še SDS.
Fenomen Jelinčič omogočajo poleg njegove osebnosti še ozračje v Sloveniji, mediji, oblast in preostala politika.
Prevladujoča družbena atmosfera je Jelinčiču izrazito v prid. Razpoloženje v vseh slojih ni enako, toda večino povezuje občutek negotovosti in ogroženosti, po novem (zlasti zaradi inflacije) pa tudi zavest, da nima Janez Novak od statističnega napredka, s katerim se hvali oblast, nič. To novo čutenje, ki se preliva v zahtevo po večji družbeni pravičnosti, bo zelo otežilo vladanje vsaki reformistični oblasti. Jelinčič se na takem razpoloženju redi in ga s svojim delovanjem povratno krepi.
K njegovi popularnosti veliko prispevajo tudi mediji. Rumeni že dolgo z naslado gojijo (škodljiv) odpor proti politiki kar počez, polagoma jim sledijo tudi resni. Če dodamo njihovo drsenje v infotainment, je Jelinčič zlasti za obe televiziji mož trenutka - nekakšen antipolitik, ki tolče po politiki in hkrati skrbi za zabavo. Slakova Trenja, zasnovana kot prepir in šov, brez Zmaga (in podobnih) tako rekoč ne morejo. Njegovo pogosto nastopanje širi samoumevnost njegove elementarne razdiralnosti, hujskaštva k ekstremizmu in znižuje standarde javne besede.
Politika se za fenomen Jelinčič v glavnem dela slepo in gluho. Do populizma nima razčiščenega odnosa, tudi sama je pogosto nenačelna, Jelinčiča samega se po malem boji ali pa računa na njegovo podporo. Politiki spopadov z njim praviloma ne tvegajo. Konflikt s takim človekom je zlasti v živih TV-oddajah nehvaležno početje; če mu ugovarjaš resno, odgovori s surovo šalo ali z drastično obtožbo, če se spustiš na njegovo raven, mu nisi kos v brutalnosti ali si videti kot njegova karikatura. Tudi to Jelinčiču pomaga pri njegovih potencialnih volivcih - zdi se jim nedotakljiv, učinkovito predrzen, nekakšen sprevržen politični Robin Hood.
Posebej zanimivo je razmerje Jelinčič - Janša. Pri tem je pomembno poudariti, da prvi populist v državi ni Jelinčič, ampak sedanji premier. To med drugim dokazuje njegova metamorfoza iz prvotnega neoliberalnega reformatorja v sedanjega (dozdevnega) skrbnika malega človeka. Jelinčič in Janša, sicer oba radikalna in napadalna, sta drug do drugega nenavadno prizanesljiva. Za Plemenitega je Janša edini politik, ki ga očitno fascinira. Vendar ga občasno tudi kritizira, pač zaradi ohranjanja svoje identitete in volilne privlačnosti.
Tudi sicer sta si v marsičem podobna. Oba sta svojevrstna hazarderja, makiavelista, brezobzirna, brez navzven vidnih trajnih vrednot razen služenja sebi. Velike pa so tudi razlike. Janša je bistveno bolj sposoben, sistematičen in zagrizeno motiviran. Tudi zato se je povzpel na oblast in do njene velike formalne in neformalne moči. Jelinčič si lahko pomaga samo s svojo osebnostjo in z nakopičeno družbeno zlovoljo.
Pri tem s svojim pavlihovstvom, nastopaštvom in uživaštvom zbuja vtis, da so lahko populisti samo taki. Tako hočeš nočeš pomaga prikrivati populizem Janeza Janše, ki javno nastopa zadržano, resno in prej asketsko kot uživaško. Uslugo mu premier vrača s tem, da ustvarja atmo-sfero, ki koristi Jelinčiču. Med očitnim in prikritim populistom se je razvila svojevrstna simbioza. Nekoliko jo kvari to, da si deloma delita iste potencialne volivce.
Če se bo Janši posrečilo priti do mandatarstva, bo SNS zanj morda edina možnost za sestavo koalicije. Izkoristil jo bo brez pomislekov. Manj jasno je, kako bi v podobnem položaju ravnal Pahor.
Populizem v Sloveniji se krepi vse od Drnovškovega odhoda s premierskega položaja. Jelinčič je eden izmed protagonistov tega procesa in zato škodljiv. V državi se naseljuje nemir, dolgo značilen za vzhodno Evropo z njenim nenadnim, surovim prehodom iz trdega socializma v neoliberalni kapitalizem. Cena tega preskoka je bila visoka: raztrgano socialno tkivo, materialni in kulturni šoki, ekstremizmi, populizem ... Slovenija dolgo ni bila del te zgodbe, zdaj pa kot da - z mogočnim prispevkom sedanje populistične oblasti - naglo tone vanjo.
Koti se huda potencialna kriza z nasprotujočimi si elementi: gospodarsko pešanje, potreba po spreminjanju in ozračje, globoko nenaklonjeno zategovanju pasu in reformam. Odlično rastišče za stare in nove populiste.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.