dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

15. 5. 2008  |  Mladina 19  |  Kolumna

Sijajna druščina

Če sledimo ameriški in tudi ruski analogiji o moči kapitala v predvolilnih zgodbah, sta Janša in SDS letošnje volitve že izgubila

Slovenija se je letos znašla v sijajni druščini, dramatičen predvolilni cirkus lahko opazujemo v ZDA, v Italiji in Rusiji pa so z volitvami že opravili. Seveda gre v vseh treh primerih za velike in pomembne države. ZDA se ponašajo z zgledno demokratično tradicijo. Italija pomeni tradicionalno mešanico prepletanja podjetniškega kapitalizma in političnih elit, Putinova Rusija pa je že nekaj let primer nenavadne tranzicijske restavracije politične avtokracije. Povsod delujejo tesne povezave politike in biznisa in nobene volilne zmage ni brez velike pomoči kapitala. Politični trg je dejansko podrejen korporativnim interesom. Tako ga dojemajo tudi volivci in zato zmagujejo tisti, ki obljubljajo učinkovitejše koalicije političnih in poslovnih elit in ponujajo povsem konkretne ukrepe izboljšanja blaginje. Slovenija pri tem ne more biti nobena izjema, in to velja tako za desne kot leve prodajalce predvolilnih programov.
Danes države obvladujejo korporativne mreže v povezanosti s političnimi elitami. Zgodba seveda ni nova. Schumpeter (1942) je razvoj kapitalizma povezoval z inovativnim podjetništvom, razvitimi financami, pa tudi s politično in socialno podporo. Kapitalizem brez političnih institucij in državnega intervencionizma preprosto ne more preživeti. Temeljni zagovorniki ekonomskega liberalizma, kot sta bila Hayek, Mises in kasneje Rothbard, imajo povsem nasprotno stališče. Svobodni trgi pri njih spominjajo na brezmadežno spočetje. Omogočajo mir in skupno blaginjo, država pa je povezana z represijo in izkoriščanjem. Iluzijo, da trgi delujejo neodvisno od politike, je v tedanjem času najbolje zavrnil Polanyi (1944). »Laissez faire« je vedno rezultat načrtovane politične aktivnosti države in ne spontanega razvojnega reda. Tržne institucije ne morejo obstajati zunaj tržne družbe, njene kulture, politike, ideologije. Moč in bogastvo, distribucijska pravičnost in ekonomska učinkovitost so medsebojno tesno prepleteni. Rajan in Zingale s Princetona (2004) ponudita radikalen sklep. Kapitalizem lahko preživi, če se osvobodi lastnih kapitalistov. Zakaj? Ker se menedžerji permanentno povezujejo s politiko, da bi zaščitili svoje interese in konkurenčne prednosti. Temeljni sovražniki kapitalizma torej niso sindikati ali pa antiglobalisti, temveč poslovni tajkuni, podjetniški nosilci razvoja, ki so vpeti v politične mreže sodobne demokracije. Toda ali je to prava rešitev?
Ekonomska zgodovina je polna vznemirljivih dokazov. Kapitalizem deluje in se postopno razvija ravno na tej povezavi. Mar ni angleški kralj Edward III. (1327-1377) financiral svojih vojn z italijanskimi bankirji, Peruzziji in Bardi? Tu so nepogrešljivi Medici, ki so družinsko obvladovali biznis, kulturo in politiko v Firenzah in Toskani med 14. in 16. stoletjem. Nemška trgovska družina Fuggerjev je omogočila vzpon Karla V. na čelo Svetega rimskega cesarstva, da bi v zameno dobila poslovne operacije na celotnem ozemlju Zahodne Evrope. Številne dinastije bankirjev, kot so Baringi, Rotchildi ali Morgani, pa karizmatičnih avtomobilskih podjetnikov, kot sta bila na primer Ford v ZDA in Toyota na Japonskem, ali pa povsem sodobna poslovna dvojčka nove ekonomije, Bill Gates in Stive Jobs, desetletja delujejo in poslovno uspevajo predvsem zaradi povezanosti s političnimi interesi in močjo. In če se kaj poslovno zalomi, kot je bilo pred leti z Enronom in Parmalatom, je v ozadju razkritij običajno spet razdor med poslovnimi in političnimi koalicijami.
Nič drugače ni v sodobnih tranzicijskih državah. Najboljši primer ponuja prav Rusija. Jelcin je sredi devetdesetih let tranzicijske reforme izrabil za oblikovanje novih poslovnih elit, ki bi podprle njegovo novo politično oblast. S politično usmerjeno privatizacijo so Berezovski, Abramovič, Grusinski, Luškov, Kodorkovski in drugi neznansko obogateli, v zameno pa so ponudili poslovno lojalnost in financiranje oblasti. Toda nepredvidljivi Jelcin in finančna kriza leta 1998 nista dopuščala improvizacije. Leta 2000 je na volitvah zmagal do tedaj neznani polkovnik tajne policije in lokalni peterburški politik Putin. Na čelo Rusije stopijo predstavniki tajne službe, kot v starih časih Andropova in KGB. Putin zahteva novo lojalnost regionalnih in poslovnih elit ter brutalno prežene nekatere stare podpornike. Ruski tajkuni in politiki tako ustvarijo novo politično ekonomsko korporacijo, ki obvladuje eno največjih držav na svetu. Nekakšno vzhodnoindijsko družbo 21. stoletja. Toda s kapitalizmom kaže dobro. Tranzicijski indeks, s katerim EBRD meri tranzicijski razvoj kapitalizma, je v Rusiji višji kot v Sloveniji.
V Sloveniji v volilnih letih vedno rišemo hobotnice in opisujemo usodno povezanost poslovnih in političnih interesnih mrež. Pred leti je Janša v njih slikal Kučanov Forum 21 in LDS, danes se v svetih podobicah zloglasnih omrežij prepoznavata Janša in njegova SDS. Temeljni cilj umika države iz podjetij je bila dejansko zamenjava starih poslovnih elit z novimi, ki bodo lojalne novim političnim oblastnikom. Račun se ni povsem izšel. Janša pač ni Putin in tudi Türk še zdaleč ni slamnati Medvedjev. Zato je lansko leto nastal tipičen spor med vladajočimi političnimi elitami in poslovnimi mrežami, ki so odrekle lojalnost Janševi administraciji. Če sledimo ameriški in tudi ruski analogiji o moči kapitala v predvolilnih zgodbah in podpori strank, ki bodo naklonjene novi poslovni oligarhiji, sta Janša in SDS letošnje volitve že izgubila. Poslovne mreže bodo namreč letos prvič, povsem legalno in legitimno, tudi prek lastnih medijev, sodelovale v volilnem boju in pri izbiri nove oblasti.
Sprega politike in biznisa, poslovne politične mreže, je torej za kapitalizem nekaj naravnega. Tajkuni so v ekonomski zgodovini podjetniški nosilci razvoja in šele ruska tranzicija jih je politično ožigosala. Prav tako ne moremo imeti kapitalizma brez kapitalistov, lahko pa imamo kapitalizem z minimalno demokracijo in svoboščinami. Zato rešitev tiči drugod. V pravni državi, v neodvisnih ekonomskih regulatorjih, spodbujanju pravic in razvijanju svobodne demokratične javnosti. To je naloga novih oblasti in tu tiči ključna slovenska volilna izbira. Omrežja bodo pri tem ozdravela sama po sebi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.